ŽUPANOVA ŽENA

Mija Janković: Še nikoli me ni bilo bolj strah

Objavljeno 18. april 2020 12.00 | Posodobljeno 18. april 2020 12.00 | Piše: A. K., FOTO: Mediaspeed, Jure Eržen/Delo, arhiv Suzy

Neznani virus je strah v kosti nagnal marsikomu, tudi ženi ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Zaupala nam je, kako izolacija vpliva na njihovo vsakdanje življenje oziroma odnose in zakaj jo je vojne manj strah kot situacije, v kateri smo se znašli.

Mija pravi, da je že okarala Zorana, a razume njegovo skrb za svoje občane in občanke.
Županova žena Mija je hvaležna, da ima lahko v izolaciji ob sebi otroke in vnuke, saj živijo v istem gospodinjstvu. »Če ne bomo smeli biti s svojimi domačimi, potem pa tudi ne vem, kam vse to pelje. Moja mama in oče sta denimo stara 86 let, tašča bo letos dopolnila 91 let. Od štirih otrok sem z mamo in očetom najpogosteje v stikih jaz, obiskujem jih, vendar spoštujemo ukrepe in je med nami vedno precej velika razdalja. Če bi nas na veliko noč kdo fotografiral, bi nas lahko pravzaprav pohvalil, tako narazen smo se držali,« se zasmeji Jankovićeva.

»Včasih se med sprehodom vprašam, ali je to sploh še moje mesto.«


Oče, mama in tašča večinoma skrbijo sami zase. »Mama ne hodi nikamor, oče pa se po nakupih odpravi enkrat na teden. Je zelo vesten in se drži protokola. Na srečo imajo vsi vrt, so lahko na zraku in hodijo na sprehode. Včasih grem z očetom na sprehod in sva vsak na svoji strani ulice, se pa kljub temu slišiva,« se zasmeji. Tudi taščo pogosto obiščejo, a seveda na varni razdalji. »Na srečo ima ob sebi eno gospo, ki jo počaka pri ograji in se skupaj sprehajata, vendar vsaka na svoji strani ulice,« še pove.

Distanca ji pride prav

image
Vall in Julia en teden živita pri mami Vesni, drugi teden pa pri očetu Juretu, kar pomeni, da v tistem času živita tudi z babico in dedkom.
Po njenem mnenju večjo težavo predstavljata objemanje in poljubljanje kot obiski in stiki z ljudmi, če so ti seveda na varnostni razdalji. Življenja brez vnukov pa si ne predstavlja. »Vall je star šestnajst, Julia pa štirinajst let. Sta v tistih letih, ko je povsem jasno, da ne tičimo več toliko skupaj kot nekoč,« nam pojasni županova žena, ki pa, čeprav ima sama stike z vnuki, obiskov pri prababicah in pradedku ne dovoli, saj se ji to resnično ne zdi primerno. Ob tem doda, da je prepričana, da se bomo zaradi trenutne situacije v bodoče ljudje zagotovo bolj držali zase.

»Zoran hoče biti junak. Saj mu ne morem reči, da mora ostati zunaj pred vrati.«


»Dotik ni vse, človeku lahko tudi na drug način pokažeš, da ga imaš rad in da si rad z njim. Jaz sem imela vedno neko distanco do ljudi in priznati moram, da mi to zdaj pride prav,« je iskrena. Smilijo se ji stari starši, ki živijo v drugih občinah kot njihova družina. »Razumem lahko njihovo stisko. Marsikomu se v tem trenutku zdi, da je povsem odrezan od družine. Verjamem, da se pogrešajo, a je hkrati pomembno, da ostanejo vsak zase, sploh če so do zdaj vse to zdržali,« pravi. Hudo ji je tudi za družine, ki živijo v majhnih stanovanjih. »Nesmiselno je kritizirati ljudi, ki otroke peljejo na Golovec. Kam pa naj gredo z njimi? Po drugi strani pa zdravniki ves čas opozarjajo, da se je pomembno gibati na svežem zraku. Statistika kaže, da se Slovenci v tej krizi obnašamo spoštljivo in spoštujemo pravila. Odrezati nas ne morejo, povsem ustaviti življenje, to ni sprejemljivo,« meni Jankovićeva.

V očeh ljudi vidim strah

image
Tudi s sinom Damijanom, njegovo srčno izbranko Ursulo in njuno hčerko Karolino so si v teh časih blizu.
V šali doda, da ji največjo nevarnost predstavlja prav mož Zoran, saj je ves čas na terenu, ker to pač od njega zahteva njegova funkcija. Prizna, da se malce jezi nanj, saj ne nosi maske. »Hoče biti junak. Navsezadnje sva mož in žena, saj mu ne morem reči, da mora ostati zunaj pred vrati,« se zasmeji. Čeprav Ljubljanica že dolgo ni bila tako čista kot v teh dneh, pa tudi ulice v Ljubljani še niso bile tako zelo prazne in žalostne. »Včasih se med sprehodom vprašam, ali je to sploh še moje mesto. Vajena sem tega, da na vsakih nekaj metrov nekoga srečam, se ustavim, poklepetam. To so tiste stvari, ki mi največ pomenijo in jih še kako pogrešam. To, da so denimo trgovine zaprte, me niti ne moti tako zelo. Pogrešam pa stik z ljudmi,« potarna.

V zadnjih nekaj tednih je ugotovila, da se je v srcih ljudi zaradi virusa naselil strah. »V očeh ljudi se vidi strah, tudi ko jih srečaš v gozdu. Iskreno, skrbi me, kakšna bo naša prihodnost. Bo ta strah v nas ostal za vedno? Ljudje pravijo, da je gripa med nami vsako leto. Se strinjam, toda gripo mi poznamo, tega virusa pa ne. Trenutno stanje je hujše, kot bi bila vojna, saj je zadeva psihološka. Mene je iskreno stran, še nikoli me ni bilo bolj,« prizna Jankovićeva, vendar kljub vsemu, kar trenutno preživljamo, ostaja optimistična. »Ni nam luštno, bomo pa preživeli tudi tole!«




Deli s prijatelji