Ženske so boljši inženirji kot moški

Emilija Stojmenova Duh je rodno Vinico v Makedoniji pri 16 letih zamenjala za Maribor, kjer se je vpisala v srednjo šolo. Tudi študij je nadaljevala v Mariboru, kjer je bila edina študentka v letniku med samimi študenti. Vpisala se je namreč na elektrotehniko, kjer je leta 2013 tudi doktorirala. Zdaj je profesorica na ljubljanski elektrotehnični fakulteti in pobudnica ter koordinatorka nacionalne mreže ustvarjalnih laboratorijev FabLab. Ker ve, da ženske niso nič manj primerne za naravoslovje kot moški, želi s svojim zgledom ter številnimi delavnicami in dogodki za tehnične študijske smeri navdušiti čim več mladih deklet.

Zakaj je pomembno, da v naravoslovni znanosti delajo tudi ženske?
Prvič, zato ker so ženske zelo dobre pri delu v naravoslovju. Mogoče nekatere zadeve vidimo drugače, kar prispeva pri analizi izzivov in pri načrtovanju in razvoju produktov. V bistvu pri vsem. Drugič, zato ker je ekipa, ki je uravnotežena (ki ima moške in ženske), bolje funkcionira. To govorim na podlagi praktičnih izkušenj, o tem pa je bilo narejeno tudi že veliko raziskav.

Kaj so prednosti mešanih ekip?
Ženske nekatere stvari dojemamo z več empatije, nekatere stvari pa bolj analitično. Vsak spol ima svoj način dela. Če je mešana ekipa, pride do izmenjave vidikov in se problem obravnava bolj celostno.

Menite, da empatija pride do izraza v naravoslovju?
Empatija je ključni faktor, ki naredi inženirja dobrega ali slabega. Da narediš produkt, ki bo za uporabnika res uporaben, moraš biti zelo empatičen. Moraš razumeti, kakšne težave ima uporabnik, s čim se sooča. Inženirji rešujemo težave in to lahko naredimo samo tako, da uporabnika dobro razumemo.

Kako spodbujate mlade ženske, da bi se jih več odločilo za študij naravoslovnih ved?
Veliko je aktivnosti na tem področju. Sodelujem z različnimi združenji, ki se zavzemajo za ta cilj, eden izmed njih je izbor inženirke leta. Mladim želim dati vzorčni model, da vidijo, da so lahko tudi ženske dobre na teh položajih. Organiziramo ogromno dogodkov, tudi za najmlajše, kajti že tam se začnejo delitve v smislu – deklice so bolj za družboslovje, tehnika je bolj za fantke. Na fakulteti smo organizirali npr. CodeWeek. Povabimo vse šole, tam se lahko deklice in fantki prek igre z robotom spoznajo s programiranjem in izdelovanjem. Z združenjem delodajalcev smo delali Dan za punce, ki ga želimo znova oživiti. Deklice odidejo v podjetja in tam preživijo en dan, da vidijo, kaj v podjetju delajo. Da sploh vidijo, kaj počnejo npr. elektrotehniki, saj se zaradi takšnega nepoznavanja potem ne morejo odločiti za tovrsten študij. Tako jim želimo približati ta poklic.

Katere so razlike med ženskami in moškimi, ki povzročijo, da se za naravoslovje odloča več moških?
Saj ni bioloških razlik med moškimi in ženskami, te razlike so kulturološko ustvarjene. Jaz prihajam iz Makedonije in pri nas ni take številne razlike med inženirji, razmerje je 60 : 40 v prid moških. Tudi na vzhodu, po Balkanu in Aziji, je ogromno žensk vključenih v tehnološke poklice.



Kaj torej povzroča tako razliko pri nas?
Najprej vzgoja, tako doma kot tudi potem v vrtcu in naprej v osnovni ter srednji šoli. Primerjajte igrače za deklice in fantke v kakšni trgovini. Za fante so na voljo legokocke, roboti, programiranje, logične igre itd., na oddelku za punce pa so barbike, plišaste igračke, dojenčki, vozički. Ni jih ali je res malo takih, ki razvijajo kognitivne sposobnosti, reševanje problemov ...

Saj smo vzgojo že nekoliko spremenili, pa se kljub temu to ne vidi pri izbiri poklicev.
Vzgojitelji, ki so še iz prejšnjih časov, težje spremenijo svoj način dela. Upam, da so novi bolj ozaveščeni in da delajo na drugačen način.

Kako ste uspešni pri spodbujanju žensk za te poklice? Na fakulteti ste bili edina ženska.
Če izhajam iz številk, je napredek. Ampak ta napredek je prepočasen. V približno 15 letih smo zvišali delež z 1 odstotka na letnik na 10 odstotkov. To je prepočasi, še posebej če si izračunamo, čez koliko časa bomo prišli do 50 odstotkov, čeprav to ni nujno naš cilj.

Težava ni samo v tem, da se ženske ne odločajo za tehnične poklice, ampak tudi v tem, koliko od teh jih potem ostane v teh poklicih. Tretji problem, ki ga imamo, pa je v tem, koliko od žensk v tehničnih poklicih pride na vodilne položaje. Tukaj je rez zelo oster.

Mislim, da je to širši problem, saj se to dogaja tudi v drugih poklicih, tudi v tistih, kjer so ženske v večini.
Se strinjam.

Imate rešitev?
Potrebno je, da družba odraste, ker takrat pride do evolucije. Če pa družba ni tako zrela, da bi sama prišla z evolucijo do teh ciljev, je treba narediti revolucijo. Sprejeti neke ukrepe od zunaj za spodbujanje tega.

Kot ženske kvote v parlamentu?
Recimo. Čeprav se to sliši zelo slabo … Poglejte, kje je največja enakopravnost spolov – v skandinavskih državah. Kako so oni to dosegli? S kvotami. Tako so začeli. Seveda pa to ni enostavno glede na majhno število žensk v nekaterih poklicih, kot je recimo elektrotehnika.

Se vam zdi, da je še treba to spodbujati? Toliko punc to zanima, drugih pač ne.
Ja, samo po sebi se to ne bo zgodilo. Prepričana sem, da je zanimanje med puncami večje in da 10 odstotkov ni dokončno število, če se jim bi področje prav predstavilo. Obstajajo raziskave, tukaj pa mislim biološko, da imamo ženske večjo empatijo. In najboljši inženirji so tisti z veliko empatije. Po mojem mnenju imamo zato ženske odlične predispozicije za inženirski poklic.

Prihajate iz Makedonije. Izvedela sem, da ste se v Slovenijo priselili že s 16 leti. Kaj je bil vaš glavni motiv?
Želela sem pokazati, da lahko vse dosežem sama in da ne potrebujem podpore nikogar. Da dokažem sebi in drugim, da ne potrebujem ne stricev ne tet iz ozadja. Hotela sem, da so vsi moji rezultati samo moje delo. Ne vem, ali je bil to pogumno, prej je bilo tako, da se pač nisem zavedala, v kaj se podajam. Že v srednjo šolo sem hotela v glavno mesto, pa mi starši niso dovolili. V drugem letniku gimnazije pa sem se prijavila za štipendijo v Sloveniji, ne da bi to povedala materi in očetu. Ko sem bila izbrana, pa sem ju postavila pred dejstvo.