NOGOMET

S Kekom prvak Hrvaške in morda še na euro

Objavljeno 11. september 2019 09.09 | Posodobljeno 11. september 2019 09.09 | Piše: Gorazd Nejedly

Roman Bezjak selektorjev skrivni adut v kvalifikacijah za EP.

Roman Bezjak je takole zabil svoj peti reprezentančni gol. FOTO: Tomi Lombar
LJUBLJANA – Josip Iličić je bil 180 minut nesporni režiser slovenskih šestih točk, Aljaž Struna in Andraž Šporar sta bila junaka podviga proti Poljski, Benjamin Verbič proti Izraelu, prav posebno poglavje v septembrskem reprezentančnem mozaiku pa je pripadlo Romanu Bezjaku. Naključni junak, ki ga je Matjaž Kek za bitki proti Poljski in Izraelu poklical celo naknadno, je na najboljši možni način simboliziral vrednote moštva (nepopustljivost, tovarištvo, drznost, nesebičnost, disciplino), zaradi katerih so se sanje o uvrstitvi na evropsko prvenstvo približale uresničitvi ...

Kaj bi šele bilo, če bi 30-letni Korošec imel še prefinjen strelski občutek? Ni prvič ali zadnjič, da je vprašanje potisnilo v ospredje učinek, kot vedo povedati ljudje blizu selektorja, njegovega skritega aduta. Naknadni Kekov poziv v reprezentanco naj bi spadal v kategorijo premišljenega zavajanja tekmečevih analitikov, ki so kar pozabili na možnost, da bi lahko Bezjak postal celo ključni mož v igralni preobrazbi naše reprezentance. Ni daleč od resnice, saj, če kdo, prav Kek dobro ve, kaj lahko dobi od Bezjaka. Pri Rijeki je bil, denimo, pomemben člen pri osvojitvi naslova hrvaškega prvaka.

Poljska beži le še za 2 točki
Druga izida skupine G – Poljska : Avstrija 0:0, Latvija : Severna Makedonija 0:2; vrstni red: Poljska 13, Slovenija 11, Avstrija 10, S. Makedonija in Izrael po 8, Latvija 0.

Bezjak ne bo nikoli zabijal veliko golov. Ni jih niti takrat, ko je bil vroč in prezrt v slovenski ligi, čeprav je bil vidno prehiter za tekmece in tudi za Zlatka Zahovića ali Olimpijine skavte, ki se jim ni ljubilo podrobno pogledati niti statistike. Od 34 prvoligaških golov v 108 nastopih jih je največ, šest, zabil zeleno-belim. Tudi zadnjega pred odhodom v Bolgarijo k Ludogorcu avgusta 2012.
Kek je iskal in morda našel novega Zlatka Dedića. Nekoga, ki ne bo trmoglavil, če ne bo tako, kot on hoče, ki se mu ne bo težko žrtvovati za kolege in moštvo. Nekoga, ki bo tu in tam zabil gol, in bo – kadar koli bo dobil priložnost – dal vse od sebe.
»Če bi bil moj izkoristek 50-odstoten, bi bil najboljši strelec,« se je pri Celju vzgojeni nogometaš že na začetku desetletja zavedal svoje največje nogometne hibe, ki jo je nadomestil z eno od najpomembnejših prvin, hitrostjo. Ta je v navezi z voljo in sposobnostjo ponavljanja gibanja oblikovala nogometaša, kakršnega si želi imeti ob sebi domala vsak trener.

Malo je znano, da so Bezjaka trenerji nekoč želeli izbrusiti v bočnega branilca. Ni jim uspelo, a on je zdaj celo sodobnejša različica igralca, je napadalec z vlogami napadalnega bočnega branilca. Kek je dobil natanko to, kar je iskal, sprinterja, ki bo pokrival Iličićev hrbet in opravljal najzahtevnejše naloge. »Da, lahko bi zabil gol že na začetku tekme. Zato mi je odleglo, ko sem izenačil. Ampak tudi Benjamin je pokazal, kaj bi moral narediti jaz. Proti velikim reprezentancam ne moreš izgubiti ničesar, greš na glavo, in to je to. Izrael je drugačen tekmec, zaradi zvitih posameznikov je bil neugoden. Spremenil je sistem in zasukal izid. A strli smo ga zaradi našega značaja in pozitivnega vzdušja v slačilnici. Polne Stožice, pozitivna energija, navijači, vse se je povezalo v zmagovito celoto,« je sestavil formulo, ki je Sloveniji prinesla nogometno vstajenje. 
Deli s prijatelji