Grozljiva smrt kamnoseka Janka Mihelčiča

V nedeljo, 16. aprila 1995, sta sprehajalca pri počitniški hiši na Zaplani, na predelu, ki se imenuje Ograje, naletela na prizor, ki ga ne bosta pozabila; znašla sta se pred parkiranim vozilom, iz njega je viselo negibno telo. Pogled v kabino je razkril zmaličeno podobo moškega, ki je bil pretepen skoraj do neprepoznavnosti.

Obvestilo je doseglo kriminaliste, stekel je običajen postopek. Ogled, zbiranje sledi ter iskanje informacij, ki bi pomagale preiskovalcem pri razvozlavanju krvavega dogodka. Od tedaj je minilo triindvajset let. Grozljiva smrt 38-letnega Janka Mihelčiča, znanci so ga klicali tudi Žurgl ali Macola, doma iz Podpeči, morda celo nikoli ne bo povsem pojasnjena. Svojci, znanci in prijatelji so pripovedovali, da je bil Janko dobričina, ki nikomur ni storil nič žalega, in se tudi zato že več kot dve desetletji sprašujejo, kdo bi lahko zagrešil tak zločin. Sprašujejo se tudi, ali je bila preiskava res dovolj profesionalno opravljena, nekateri pa zaradi dolgotrajnega postopka menijo, da je nerešen primer najbrž obtičal nekje v policijskih predalih.
Ko smo pred leti v Podpeči, na Jezeru in v Preserju govorili z ljudmi, ki so Janka Mihelčiča poznali, smo se prepričali, da v teh krajih niso pozabili na obletnico tragičnega obračuna, ki je za seboj pustil dolgo sled ugibanj in tudi govoric. In kot se v podobnih primerih dogaja, smo slišali tudi besede, s katerimi namignejo, da ni skrivnost, kdo bi lahko kaj vedel o zločinu, a dokazov ni. »Zato moramo previdno z imeni,« pravijo.

Maščevanje ali koristoljubje?

Je bil Janko Mihelčič žrtev koristoljubja, morda maščevanja? Odgovora še ni. A kdor ga je poznal, ob omembi maščevanja odločno odkima. Ta motiv je po njihovem mnenju izključen. Le zakaj bi koga popadel tak maščevalni bes nad osebo, ko pa za kaj takega ni mogoče najti nobenega vzroka. Koristoljubje? Ni izključeno, kajti Janko je veliko delal in imel denar, včasih se je med znanci kar na glas pohvalil s polno denarnico. Tega res ni skrival, tudi plačal je zapitek prijateljem, včasih komu posodil kak tolar ali marko. Zgodilo se je tudi, da se je kdaj tudi sam znašel v stiski, vendar je sposojeni denar vedno vrnil, čeprav včasih z rahlo zamudo.

Srečanje na pokopališču

Mihelčič je v petek, 14. aprila 1995, obiskal znance v Ljubljani. Od tam se je odpravil na Brezovico, dopoldne so ga videli v lokalu Paviljon, tam je omenil, da je na brezoviškem pokopališču z nekom zmenjen. Po zmenku z neznancem je Mihelčič izginil.
Leto po umoru se je pojavila priča, domačin z Brezovice, ki je usodnega popoldneva videl Mihelčiča, ko se je na parkirnem prostoru pred pokopališčem pogovarjal z neznancem. Podatek napeljuje na domnevo, da ga je neznanec zvabil na zmenek na pokopališču, od tam pa se je Janko s svojim avtom v družbi poznejšega morilca odpeljal na Zaplano. Sledovi na kraju zločina kažejo, da je verjetno on sedel za volanom. Kjer so našli truplo, je bilo videti, da se je branil, odvijala se je krvava drama. Morilec je uporabil trd predmet, najverjetneje kladivo. Ugotovili so namreč, da je žrtev prevažala veliko orodja, po dejanju je v kompletu manjkalo prav kladivo.

Okoliščine so nakazovale, da je Janko osebo poznal in ji verjetno tudi zaupal. Drugače bi ga težko zvabil na samoten kraj. Storilec se ni prepričal, ali je žrtev zares pokončal, kajti kasnejše analize in patološki pregled so pokazali, da je Mihelčič verjetno umrl šele nekaj ur po napadu. Obrambne poškodbe na truplu dokazujejo, da se je upiral in divje branil, dokler ni omagal. Truplo je bilo v položaju, kot da se je poskušal z zadnjimi močmi odplaziti iz avtomobila. Verjetno je na kraju dogodka ostala tudi kakšna biološka sled, uporabna za primerjavo ob morebitnem odkritju osumljenca, a kriminalisti tega niso potrdili.
Z Jankovo smrtjo se niso ukvarjali zgolj preiskovalni organi, tudi domačini so na široko razpravljali, ugibali in se spraševali o ozadju zločina. Morda je Janko res živel malce samosvoje, v neskladju z utečenimi družbenimi normami, nekateri bi temu rekli neurejeno življenje. A biti malo drugačen ni greh. Bil je samski, stanoval je v tako imenovanem sindikalnem domu v Podpeči št. 63, kamor naj bi zadnja leta pred smrtjo hodil le prenočevat. A, kot rečeno, ne s svojim vedenjem ne z načinom življenja nikomur ni škodoval.

Bil je veseljak

Žurgl je bil veseljak, ko ni delal, je večkrat posedel v bifejih, vendar, so poudarili znanci, ni bil alkoholik. Izučil se je za avtoelektričarja, nato se je priučil kamnoseštva in poznali so ga kot mojstra klesanja črk na spomenike. Ni imel svoje obrti, zaposlen je bil v Mineralu, delal je tudi za kamnoseke v Ljubljani, v Grosupljem in še kje. Služil je s svojim delom, nikomur ni bil na grbi.

Aktiven je bil tudi v hokejskih vrstah. Pri klubu Olimpija je skrbel za mladinske ekipe, bil je nekakšen intendant. Tik pred smrtjo se je celo dogovarjal za najem stanovanja v Ljubljani, v Šiški, da bi bil bližje Hali Tivoli. Razmišljal je celo, da bi stanovanje kasneje odkupil, toda približno štirinajst dni po dogovoru z najemodajalcem je načrte spremenil zverinski umor. In to prav v času, ko je Janko znancu potarnal, da ga je nekdo opeharil za večjo vsoto denarja. Bi bilo treba tu iskati odgovor o ozadju umora?
Komaj kakšen dan pred smrtjo je Mihelčič sovaščanu Alojzu Jeršetu posodil manjšo vsoto denarja, kar je kasneje spodbodlo govorice o Jankovem dolžniku, ki bi bil lahko vsaj posredno vpleten v zločin. Gre za težko obtožbo oziroma izrečeno domnevo, toda sumničenje v to smer se ni poleglo do današnjih dni, ko je Jerše že davno pokojni. Tudi od preiskovalcev smo izvedeli, da je bil osumljenec nakazan, toda o imenu so previdno molčali. Dejstvo je, da so omenjeno osebo izprašali tudi kriminalisti, znano je, da je imel precej majav alibi za čas umora. Še več sumov si je nakopal, ker je zavrnil preizkus s poligrafskim testiranjem. Šele nedavno pa smo le prišli do uradne potrditve, da so Jeršetu nekatere osebe dale lažni alibi za čas opisanih dogodkov. Toda človek, ki bi morda lahko pomagal pri razkritju vsaj delčka ozadja Jankove smrti, je 7. julija 2002 storil samomor. Ustrelil se je na bregu Ljubljanice in skrivnost o domnevni vpletenosti odnesel v grob. Kriminalisti so se znova pogovorili z osebami, ki so (zdaj že pokojniku) z lažmi poskušale pomagati, in tokrat so lažni alibi enostavno preklicale.

»Moj sin z umorom nima zveze«

Leta 2004, ob deveti obletnici, ko je bil v časopisu spet objavljen prispevek o neraziskanem umoru Janka Mihelčiča, se je v uredništvu oglasila Kristina Jerše. Čeprav v prispevku ni bilo zapisano ime, je mati med možnimi osumljenci prepoznala svojega pokojnega sina Alojza. »Res so ga zasliševali, vendar z umorom nima zveze,« je dejala. Zgodba o grozljivem umoru jo je znova vrnila v preteklost. V opisu domnevnega ozadja zločina je med neomenjenimi možnimi osumljenci prepoznala sina, ki je bil takrat že skoraj dve leti pokojni. Mati je dejala, da so v časopisnem članku vsi, ki so poznali Mihelčiča, takoj prepoznali, kdo naj bi bil ta možni osumljenec. »Zame, ki sem doslej preživela že mnogo hudega, je bil to nov udarec; želim, da končno potihnejo sumničenja na račun mojega sina, ki z zločinom ni imel nobene zveze. Res pa je, da so ga med preiskavo umora takoj obiskali kriminalisti in ga zasliševali. Sin je bil v času umora doma, kar sem takrat povedala tudi kriminalistom, ko so preverjali njegov alibi. To, kar se je zgodilo z nesrečnim Jankom, je seveda grozljivo, dobro sem ga poznala, s sinom pa sta tudi poslovno sodelovala. Janko je bil dober fant, le preveč se je rad hvalil v zvezi z denarjem,« se je spominjala.

Zagotovila je, da se Janko in njen sin usodnega dne, 14. aprila 1995, ko so Mihelčiča zadnjikrat videli živega, zagotovo nista srečala. O tem so Jeršeta spraševali tudi kriminalisti, mati se je spomnila, da so mu preiskovalci ponudili preizkus s poligrafom, a ga je zavrnil. »Ne, sin zanesljivo ni bil vpleten v umor, dopuščam pa možnost, da je morda res kaj vedel o tem. Kot je veliko vedel o Jankovih poslih. Tudi o sposojanju denarja, saj je bil dolžan tudi našemu Lojzu. Bila sta tako rekoč v istem poslu, sin, ki je nekoč tudi delal v Mineralu, je za Janka večkrat brusil kamne. Zame je bilo najtežje, ko sem ugotovila, da je Lojze zašel v mamila, toda do mene je bil vedno dober in pozoren. Preden se je Lojze v začetku julija 2002 ustrelil, mi je razkril, da tako ne more več živeti. Ja, zavozil je življenje, star je bil šestinštirideset let.«

Kristina Jerše je dejala, da težko živi z vsem, kar je hudega preživela, toda v boju za resnico da bo vztrajala. »Vsi, ki smo poznali Janka Mihelčiča, želimo, da storilca odkrijejo. Tudi zato, ker bo šele z razjasnitvijo zločina oprano tudi ime mojega sina.«
Tudi domačini iz Podpeči in okoliških krajev tega zločina nikakor ne morejo pokopati med spomine. Še vedno obstaja upanje in tudi pričakovanja, da bo policija nekoč stopila na pravo sled in zaključila primer. Da bi se enkrat končali mučno ugibanje in sumničenja o storilcu zverinskega umora. In kot zanimivost, policija je še pred kratkim prejela nekaj anonimk v zvezi z umorom Janka Mihelčiča. Vsebine niso razkrili.