Kaj neki počno naši otroci na telefonih?

Časi se spreminjajo, a starši smo vedno v skrbeh. Če je naše starše skrbelo, kaj počnemo zunaj, ali bomo padli z drevesa, se razbili s kolesom ali si zlomili nogo, so stvari dandanes ravno obratne. Mularija ždi za računalniki ali bulji v telefon, starši pa smo v strahu, na kakšne neprimerne vsebine bo naletela ali pa – še huje – na kakega pedofila. Resen problem je tudi odvisnost od telefona, ki je postala nova zasvojenost 21. stoletja in pomeni čezmerno uporabo mobilnih telefonov za pogovarjanje, slikanje, snemanje, pošiljanje sporočil ali brskanje po spletu, klepetanje, deljenje vsebin, slik in svoje lokacije po internetu. Stvari so ponekod prišle že tako daleč, da bi starši raje videli, da se njihovi otroci napijejo ali pa seksajo še pred polnoletnostjo ali pa gredo ponočevat v mesto, kakor pa da samo buljijo v tiste svoje presnete naprave.



Seveda gre za posploševanje in pretiravanje, a za vsako stvar je treba imeti zdravo mero. Marsikdo med nami (si) ne bo odkrito priznal, koliko časa sam preživi s telefonom v roki. Ampak res grozno je videti družino, ki pride v restavracijo na kosilo, nakar vsak zgrabi svoj telefon in brklja po njem. Vsake toliko časa se sicer sliši kaj takšnega, kot je »hej, poglej to« ali pa »da, ti bom šeral«, drugače pa je komunikacija med njimi minimalna.

Ko imajo preveč časa ...

Pa recimo, da smo kolikor toliko normalni starši, ki jih skrbi, kaj počne naš otrok s telefonom in koliko časa prebije z njim v rokah. Večina se trudi, da bi otroku privzgojila neke vrednote, ki ga bodo vodile skozi življenje, a vsi otroci niso enako dojemljivi. Večina zaupa, da smo potomcu vcepili nekaj zdrave pameti, da se bo znal vesti tudi v digitalnem svetu, predvsem pa, da bo vedel, kaj je dovolj. Malo pa pomaga, da jih vsake toliko časa naderemo, naj se vendar že spokajo s telefona in gredo malo ven.

A prišel je čas počitnic in tisti malo večji otroci so »prepuščeni sami sebi«. Vsi nimajo starih staršev in drugih sorodnikov na dosegu roke, pa tudi oni imajo svoje življenje in ne morejo biti varuške našim otrokom.

Saj jim poskušamo najti kakšno poletno »zaposlitev« (v smislu taborov, dnevnih varstev ali delavnic), a te stvari po navadi stanejo. In to ne malo. Mulec in mula bosta veliko sama doma. Kar je po eni strani čisto prav, saj se morajo navaditi tudi dolgčasa in premakniti svoje telo in um, a kaj ko hitro pograbijo svoj telefon, računalnik ali konzolo in si dajejo duška z digitalnimi užitki.

Zato bi marsikateri oče ali mama rad pogledal, kaj počno otročiči in koliko časa preždijo z napravico v roki. Osebni računalniki že dlje poznajo starševski nadzor: v windowsih 10 mu pravijo Možnosti za družino in ima klasične nastavitve; denimo omejitev dovoljenega časa pred zaslonom, nadzor nad prenosi programov in iger ter blokiranje neprimernih vsebin. Določen nadzor lahko omogočajo tudi modemi ali usmerjevalniki, a tam je treba imeti malce več časa in znanja, da lahko nastavimo časovne omejitve za posameznega uporabnika (glede na naslov MAC) ali pa blokiramo določene spletne strani; vse skupaj je odvisno tudi od proizvajalca.

Vdelan nadzor na telefonih

Pri telefonih pa je malce drugače. Medtem ko Applov mobilni operacijski sistem ios že sam po sebi ponuja konkreten nadzor nad početjem našega mlajšega družinskega člana, pa je Googlov android nekoliko bolj zadržan. (Kot da Google noče, da bi imel kdo več nadzora od njega samega ...) V iosu preprosto ustvarimo družino (Family) in določimo, kdo so mladoletni družinski člani, nakar lahko njihovo početje na telefonu spremljamo prek integrirane aplikacije Screen Time, seveda pa mora tudi naše dete imeti iphone.

Pri androidu lahko znotraj samega operacijskega sistema nastavimo bolj malo stvari, kot sta dostop do neprimernih vsebin v trgovini play in nadzor nad nakupi oziroma prenosi aplikacij in v njih, pa nekaj nastavitev v youtubu (ki jih lahko otrok brez težav sam odklene), in to je nekako to. No, če v trgovini play nastavimo starost 12 let, se aplikacije in igre za starejše ne bodo niti prikazale.

Na srečo ima Google tudi svojo aplikacijo Family Link (za starše in otroke), ki je zdaj na voljo tudi za slovenske uporabnike (še na začetku leta je bila na voljo le v 13 državah). Ko se lotimo namestitve, moramo imeti oba telefona pri sebi, saj je treba določiti, kateri telefon bo nadzorni in kateri nadzorovani. Nastavljanje je enostavno, je pa treba kar dosti pritiskati na telefon. A na koncu bomo lahko spremljali, kaj počne naš otrok na telefonu in koliko časa, lahko nastavimo tudi spremljanje lokacije, odobravali ali zavračali bomo namestitve iger in določenih aplikacij, pri čemer bomo točno videli, kaj vse je naš otrok namestil na telefon, nastavili čas uporabe za vsak dan v tednu posebej in po novem videli tudi njegovo lokacijo, če bo priklopljen na wifi ali mobilno podatkovno omrežje.

Zunanje aplikacije

Če pa hočemo še natančneje nadzorovati otroka na različnih platformah, zraven pa morda še njegovo početje na facebooku, si bo treba omisliti kako zunanjo aplikacijo. In kakor je že v navadi, je za tiste res dobre treba plačati. Pa ne veliko. Lep primer je Kaspersky Safe Kids, ki ima tako brezplačno kot plačljivo različico (17,99 evra na leto za enega starša ter do 500 otroških profilov in 100 naprav; konkurenca je dražja). Brezplačna različica omogoča filtriranje spletnih vsebin, nadzor nad uporabo aplikacij in časa uporabe samega telefona.

Premijska verzija (na voljo je tudi enotedensko poskusno obdobje) pa omogoča tudi lokacijsko sledenje in možnost alarma, če otrok zapusti dovoljeno območje. Poleg tega lahko vidimo, koliko baterije je še ostalo, sledimo pa tudi klicem in besedilnim sporočilom, prek aplikacije oziroma računa My Kaspersky lahko spremljamo tudi otrokovo početje na facebooku (za zdaj le tam in na priljubljenem ruskem družbenem omrežju VK – družba Kaspersky Lab je ruska), obvestila pa prejemamo v realnem času. Filtriranje spletnih vsebin (in aplikacij) je prilagodljivo, hkrati pa ni prezapleteno, pri čemer lahko za vsako od 14 kategorij posebej določimo, ali so prepovedane, dovoljene ali pa dobimo opozorilo. Zadeva najbolje deluje na operacijskih sistemih android, windows in macos, v precej okrnjeni obliki pa tudi na iosu. Na koncu lahko sklenemo, da gre za idealno rešitev za tistih 90 odstotkov ljudi, ki uporabljajo android.