HUD TEST ZA OSEBO

Zaradi podhladitve umrli štirje tečajniki

Objavljeno 29. maj 2020 20.10 | Posodobljeno 29. maj 2020 17.49 | Piše: Janez Petkovšek

Na slovenski televiziji lahko spremljamo vrsto domačih in tujih oddaj o preživetju v divjini, pripadnik Slovenske vojske in ameriški ranger pa nam je povedal, kako je v resnici.

Zasilno zavetje v divjini FOTO: LYNX PRO
O tem, kakšne možnosti preživetja ima pomehkuženi mestni človek, ki se izgubi v kakšnem zakotju, kjer ni civilizacije, signala za klic na pomoč po mobitelu ali priročne pomoči inštruktorja pa ni, smo se pogovarjali s poklicnim vojakom Petrom Zakrajškom. Lahko se pohvali, da je eden od 27 Slovencev, ki so v ZDA opravili enega od najtežjih tečajev preživetja, to je tečaj za rangerja, ameriškega vojaškega rangerja.

Človek je od narave čedalje bolj odtujen, večino znanja pridobiva z izobraževanjem, učenjem od drugih, vse manj pa iz lastnih izkušenj. Zato Zakrajšek meni, da ima vsak, ki je od narave neposredno odvisen, na primer kmet ali vojak ali tisti, ki se trudi ohranjati stik z naravo s svojo interesno dejavnostjo (ribič, lovec), več možnosti preživetja v naravi.

27 Slovencev je doslej uspešno opravilo tečaj za rangerja.

Tečaji preživetja so po njegovem mnenju prenašanje znanja in izkušenj, ki ne zagotavljajo preživetja, ampak ti dajo le boljše možnosti. Človek je sposoben preživetja v naravi le, če je fizično in psihično pripravljen.

Skupina ima več možnosti

Poleg osebne pripravljenosti sta pomembna dejavnika preživetja v naravi še opremljenost in ustreznost oblačil ter obutve. Zaščita pred vremenskimi vplivi je pomembna za vzdrževanje normalne telesne temperature, saj nas v naravi neustrezna zaščita pred vročino ali mrazom izpostavi smrtni nevarnosti zaradi vročinske kapi, dehidracije ali podhladitve. Pomembno je zlasti zadostno uživanje tekočin in vode – to je največja past preživetja v naravi za urbanega človeka, ki je navajen pitja biološko neoporečnih tekočin, a jih v naravi težko najde. Naša črevesna flora je razvajena in zastrupitev z vodo je lahko usodna. Preživetje je odvisno tudi od sposobnosti regeneracije in vzdrževanja energije, torej od počitka in prehrane. Vedeti moraš, kje v naravi dobiti rudnine, beljakovine in zlasti ogljikove hidrate, ki omogočajo izgorevanje maščob. Teh ima večina zaradi preobilja dovolj v zalogi. Zavedati se moraš, da je kljub občutku lakote počitek nujen za regeneracijo utrujenega telesa.
Skupina ljudi ima vsekakor večjo možnost preživetja kot posameznik ali par. Več glav več ve, privošči si lahko tudi več tveganja posameznikov za izboljšanje razmer. Pomanjkljivost pa je, da je odločanje o sprejemljivem tveganju s konsenzom težko doseči. Večina lahko trpi pomanjkanje tri dni, potem postane sebična in ni več pripravljena na odrekanje in solidarnost brez preračunljivosti. Pojavijo se mnenjska razhajanja, konflikti in skupinske delitve. Če ni koga, ki mu vsi zaupajo, se začne merjenje moči, saj v pomanjkanju še tako razumni argumenti začnejo izgubljati moč zaradi strahu.

Tečaj postara za pet let

Peter Zakrajšek nam je razkril, kaj je moral prestati, da je dobil naziv ameriškega vojaškega rangerja (United States Army Rangers), pripadnika elitne pehote, namenjene za delovanje v zaledju nasprotnika in operacije zgodnjega vstopanja. Tečaj ni namenjen usposabljanju specialnih enot, ampak vodenju manjših taktičnih enot v realističnih bojnih razmerah. Obvezen je za pripadnike rangerskih polkov in priporočljiv za mlade častnike in podčastnike, ki si željo visoke kariere. Običajno ga opravi polovica tečajnikov, redki brez ponavljanja katere od faz. Velja za enega najzahtevnejših na svetu. »V generaciji pred mano so na Floridi zaradi podhladitve umrli štirje tečajniki,« je poudaril Zakrajšek.
Vojakova kariera
Peter Zakrajšek, ki se je rodil leta 1965 v Ljubljani, je vojaško pot začel leta 1984 na Splošni srednji vojaški šoli v Ljubljani, leta 1991 je bil kot prostovoljni udeleženec vojne za Slovenijo poveljnik voda, leto pozneje je na fakulteti za družbene vede končal univerzitetni študij obramboslovja, 2003. pa je postal še specialist obramboslovja. Med letoma 1994 in 1995 je v ZDA končal nadaljevalni tečaj za oficirje v pehoti, padalski tečaj in tečaj za rangerja, zatem pa na Finskem, v ZDA in Nemčiji še več tečajev za vojaške opazovalce, voditelja za visoke častnike ... V Slovenski vojski, kjer je trenutno poveljnik 72. brigade in vojašnice Rudolfa Maistra v Mariboru, ima čin brigadirja.

Ker je dejanski bojni stres zaradi smrtne ogroženosti težko realistično uprizarjati, na tečaju kot stresorje uporabljajo stradanje, izčrpavanje in maltretiranje tečajnikov. Uporabljajo gverilsko taktiko bojevanja v nasprotnikovem zaledju, izvajajo pa jih v različnih podnebnih in terenskih razmerah. Gozdno fazo izvajajo v gozdovih Georgie, puščavsko v puščavi Chihuahua v Teksasu, gorsko v Apalaškem gorovju, močvirsko pa v močvirjih Floride. Pred tečajem je preverjanje fizičnih zmogljivosti v nultem tednu, kjer te preverijo v bojnem plavanju, vodnih in skupinskih ovirah ter raznih adrenalinskih zadevah. Vsak mora podpisati izjavo, da je prostovoljec, vse pa seznanijo, da se jim bo telo zaradi stresa postaralo za pet let.

Bežal pred specialci

Vsaka faza je razdeljena na dva dela. V prvem te pripravijo na posebnosti delovanja v posameznih okoljih, poučijo o orientaciji, gibanju po terenu, preživetju iz naravnih danosti in nevarnostih v okolju. V tem delu so jim zagotovili tri obroke in štiri ure spanja. V drugem so jih infiltrirali v zaledje nasprotnika, kjer so morali izvajati gverilsko taktiko in bežati pred napadi nasprotnika, ki jih je
image
Peter Zakrajšek, poveljnik 72 brigade Slovenske vojske, je mojster preživetja v divjini. FOTO: OSEBNI ARHIV
lovil s specialci, ostrostrelci in topništvom. V tem delu so imeli le en obrok na dan, ki so ga morali pojesti v treh do petih minutah, spali so od nič do dve uri in prehodili od 15 do 20 milj na dan, na hrbtih pa nosili več kot 50 kg. Oskrbovati so se morali s po petimi litri vode na pripadnika iz narave, kjer so bile postavljene improvizirane mine ali zasede, naročati štiridnevno oskrbo s strelivom in hrano, ki so jim jo vrgli iz zraka.

To povzroči, da po tretjem dnevu vsi postanejo individualisti, da vsak skrbi za svoje preživetje, a se zavedajo, da lahko delujejo in preživijo le kot skupina. Pomembna je osebna higiena, skrb za poškodbe in praske, saj se zaradi nižje odpornosti zaradi podhranjenosti hitro okužijo. V takih razmerah v 10 dneh izgubiš od 10 do 15 kilogramov.

Ocenjevanje poteka neprestano, za vsako napako, zaradi katere bi lahko bila ogrožena enota, dobiš minus. Trije minusi v desetih dneh pomenijo, da faze nisi uspešno opravil. Vsako lahko ponavljaš le enkrat. Najslabše ocenjeni je izobčen oziroma ni uspešno opravil faze. Zakrajšek je ponavljal gorsko fazo, kjer je pri 182 centimetrih višine shiral na 65 kg. Pred tem se je precej izčrpal v puščavski fazi, kjer je zadnja dva dni že haluciniral.

Preživetje le po učnih poteh

V Sloveniji je poleg tabornikov, biologov, ribičev in lovcev, ki pripravljajo izobraževalne tečaje ali tabore v gozdovih, tudi nekaj podjetij ali zasebnikov, ki se s pripravo tečajev preživetja ali spoznavanja veščin, uporabnih v naravi, ukvarjajo komercialno. Med zadnjimi so kot inštruktorji predvsem nekdanji vojaki. Kako med tečaji spoštujejo zakon o naravi, zakon o gozdovih in druge omejitve, smo vprašali gozdarje in lovce.

Iz Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) so sporočili, da take aktivnosti spremljajo v okviru zakona o gozdovih. Posebna dovoljenja ZGS za snemanje oddaj v gozdu načeloma niso potrebna, razen v primerih, kot so javne prireditve. Je pa nujno imeti dovoljenje lastnika gozda, v katerem izvajaš dejavnosti. Ustvarjalci serije Preživetje v divjini, ki jo predvajajo na Planet TV, so kočevsko enoto ZGS pred začetkom snemanja obvestili, da želijo snemati na območju gozdnih rezervatov Jezero in Mižuk. Opozorili so jih, da je na takih območjih dovoljeno gibanje le po označenih gozdnih učnih poteh, kjer teh ni, pa je prepovedano.
V gozdu je prepovedano tudi vsako dejanje, ki bi ogrozilo njegove funkcije, obstoj ali namen. Sečnja drevja se tako lahko izvaja le v skladu z zakonom o gozdovih, treba pa je upoštevati tudi predpise o prepovedi vožnje v naravnem okolju. Ker je tam veliko potokov, ki so pomemben habitat strogo zavarovanega raka koščaka, lahko aktivnosti izvajajo le tako, da ne poškodujejo habitata in zavarovane vrste. To velja tako za zavarovane rastline kot živali (nekatere gobe, rastline pa ribe, vse vrste kač, žabe, ptice ...)

Na dan so spali od nič do dve uri in prehodili od 15 do 20 milj, na hrbtih so nosili več kot 50 kg.

Direktor Lovske zveze Slovenije Srečko Žerjav tečajev preživetja v divjini, ki jih izvajajo pri nas, ne pozna, a predvideva, da imajo organizatorji in izvajalci dovoljenja za njihovo izvedbo. Nima pa informacije, da bi lovske družine pri njih sodelovale. Prepričan je, da se lovski pripravniki po programih usposabljanja, ki trajajo kar poldrugo leto, o naravi, živalih in številnih veščinah naučijo bistveno več, kot bi se lahko na nekajdnevnih tečajih. Pri tem ni nezakonitih načinov lovljenja prostoživečih živali (denimo z lokom ali pastjo), vsak pa tudi pozna vse trajno zaščitene vrste ter vse lovne dobe za sicer lovne vrste in pogoje, pod katerimi jih je dovoljeno loviti.
image
Brane T. Červek med snemanjem oddaje Preživetje v divjini FOTO: PLANET TV

Prezaposleni inštruktor
O tečajih preživetja v divjini smo se hoteli pogovoriti tudi z javno najodmevnejšim slovenskim inštruktorjem Branetom Červekom, a nam to kljub večkratnim poskusom v treh tednih ni uspelo. Odgovoril je le, da je tako zaposlen, da ne ve niti, kdaj bi lahko odgovoril na pisno zastavljena vprašanja. Ker je ocenjevanje tečajev in oddaj preživetja le na podlagi videnega nehvaležno, je Peter Zakrajšek oddajo Braneta Červeka na Planetu TV komentiral le skopo: »Oddajo pozna večina mojih znancev. Seveda je vsaka nanizanka šova pripravljena po določenem scenariju in Červek igra v njej vlogo inštruktorja. Vem, da pripravlja relativno dobre tečaje preživljanja v naravi, ki jih na osnovi svojih dolgoletnih izkušenj prilagodi željam in potrebam strank. Jaz se njegovega tečaja nisem udeležil, vem pa, da je usposabljal nekaj generacij naše šole za častnike in da so bili z izvedbo vsi zadovoljni. Nikakor pa sam ne bi prakticiral gretja telesa v vodi z 12 stopinjami Celzija pri zunanji temperaturi pod ničlo.«
Le polovica vseh prijavljenih konča tečaj za rangerja, človeka, ki je najbolj usposobljen za preživetje v divjini.




Deli s prijatelji