Nemški bunker postal kapela miru

RADOVLJICA – Srčika Radovljice, narečno okrajšano Radol'ce, je staro mestno jedro, kjer vsaka hiša pripoveduje svojo zgodbo, iz njih pa še posebno izžarevajo čebelarska, kovaška, čokoladna in glasbena dediščina. Ob meščanskih hišah na Linhartovem trgu dajejo mestu ton znamenitosti, tako stavbne, kot so edini na Slovenskem ohranjeni mestni jarek, graščina, cerkev, in duhovne, kot so dramatik in zgodovinar Anton Tomaž Linhart, mecenka in dobrotnica Josipina Hočevar, arhitekt Ivan Vurnik, umetnostni zgodovinar Cene Avguštin. O naštetem boste največ izvedeli, če se pridružite brezplačnim vodenim ogledom za individualne obiskovalce vsak torek ob desetih (julija in avgusta pa četrt čez deseto). Radol'ca se ponaša tudi z okrasnim pridevkom najslajšega mesta v državi in se že vneto pripravlja na bližajoči se prireditvi: čokoladni festival od 20. do 22. aprila ter praznovanje prvega svetovnega dneva čebel 20. maja.

Pevčeva pozabljena knjižica

Tokrat smo se v Radovljico podali zaradi kapele, ki so jo uredili v bunkerju. Ne vemo, da bi še kje imeli podobno.

Župnijska cerkev stoji na skali, ki se na vzhodni strani mesta v obliki pomola dviga visoko nad grabnom Dolnice. Prav zato, ker stoji na skali, je bilo najbolj naravno, da so cerkev posvetili nebeškemu ključarju Petru Skali. Za cerkvijo stoji zakristijski stolp, v njegovem vznožju so med nemško okupacijo zgradili bunker. V njem so tri leta bližnjo okolico vahtali nemški vojaki. Od tistega vahtanja se je med Radovljičani pogovorno oprijelo poimenovanje te lokacije za vahtnico. Ljudje pa na tistih vojakih niso videli zgolj okupatorske uniforme, marveč tudi kaj človeškega: da so bili mobilizirani preprosti kmečki fantje z Bavarske. Tako jim je na svete večere, ki so jih prestražili v bunkerju, domačinka spekla in prinesla potico – da bodo vedeli, če preživijo vojno, kakšen je slovenski božič.


Vojna in okupacija sta tonili v pozabo, betonski bunker, tudi zaradi gradbene vpetosti v stolp, pa je, čeprav ni imel več nikakršnega uporabnega namena, ostal. Potem ko je 23. januarja 1994 nastopil službo pri sv. Petru, se je župnik Jože Drolc lotil obnove častitljivo starega stavbnega kompleksa. Dolgoletnega cerkvenega ključarja dr. Avgusta Mencingerja, sicer zdravnika in tri leta starejšega brata v javnosti dobro poznanega pravnika in ekonomista dr. Jožeta Mencingerja, je zaprosil, naj se pri spomeniškem varstvu pozanima, ali ima ta kakšno pristojnost nad bunkerjem iz druge svetovne vojne.

»Na spomeniškem so rekli, da ne,« pove Mencinger in pomenljivo doda: »Sem pa ob tisti priložnosti župnika prosil, ali mi ga prepusti v upravljanje.« Sogovornik tega ni poudaril, ampak misel se kar sama navrže, da bunker pač ne more spadati pod cerkveno pristojnost ...


Cerkvene ključe pa je Mencinger medtem že predal nasledniku, pri čemer hudomušno pripomni: »Za ključarja velja enak predpis kot za kardinala – pri sedemdesetih moraš zaprositi za upokojitev.«

Le kaj bi Mencinger z bunkerjem, pove: »S prijateljem slikarjem Brankom Čušinom, očetom igralca Gregorja Čušina, sva si bunker že ogledovala z mislijo, da bi v njem uredila kapelo.«

Komu bi jo posvetila, še nista vedela, navdih je prišel po nenavadni poti: »Basbaritonist Luka Debevec Mayer, ki ga je tamkajšnje združenje glasbenih kritikov trikrat razglasilo za najboljšega pevca Argentine, je ob gostovanju v Radovljici na ambonu pozabil knjižico, ki vsebuje pomembnejša besedila ob razglasitvi karmeličanske redovnice Edith Stein (1891–1942) za svetnico. Vsebina se me je, ko sem knjižico polistal, močno dotaknila. Sprožila je zamisel, da bunker iz nemške okupacije preuredimo v kapelo, ki jo posvetimo prav tej katoliški svetnici judovskega rodu, žrtvi nacističnega koncentracijskega taborišča.«

Kapela izmoljena

Slikar Branko se je opremljanja kapele z Edithinimi podobami na nebrušenih ploščah pohorskega granita lotil zelo zavzeto: »In s prepričanjem, kako velik duh je bila Edith Stein – bleščeča intelektualka, univerzitetna učiteljica, pisateljica in redovnica. Njene zadnje besede sestri Rozi, s katero sta morali skupaj v smrt, so bile: 'Pridi, greva za naše ljudstvo.' Branko je ves čas govoril, da kapela ne nastaja naključno, ampak je izmoljena.«


Bunker je zlagoma preraščal v kapelo, poudarek je na zlagoma, ko je z vedrega neba priletel pospešek, pove Mencinger: »Junija 2007 sem prejel pismo, zelo me je presenetilo in hkrati vznemirilo, da pride 17. oktobra kapelo otvarjat predsednik Parlamentarne skupščine Sveta Evrope René van der Linden. Še veliko je bilo za postoriti do takrat, sva morala z Brankom kar hiteti. Napovedanega dne popoldne je visoki gost, ki je na delovni obisk v Slovenijo prišel na povabilo evropskega poslanca Lojzeta Peterleta, z župnikom, parom v gorenjski narodni noši in drugimi gosti kapelo zares slavnostno izročil namenu.« Van der Linden je tudi povedal, da na Nizozemskem njegovi hčeri obiskujeta gimnazijo, poimenovano po sv. Edith Stein.

Iz knjige gostov je razvidno, da so kapelo doslej obiskali gostje iz 35 držav, med drugimi izraelski minister za kulturo.

Nekateri obiskovalci doživijo v kapeli ob stiku s svetničinim sporočilom močne čustvene pretrese: »Neka Nizozemka je zunaj pol ure jokala. Povedala je, da je njen oče kot dvanajstletni deček nosil mleko v samostan, kjer ga je sprejemala prav Edith Stein. Ko so jo odpeljali v taborišče, je njen oče zelo jokal. Očetu, ki je še živ, je povedala Nizozemka, bo zelo ljubo, da je obiskala njeno kapelo v Sloveniji.«


Natalija Černe, vodja Turističnoinformacijskega centra, k že povedanemu doda: »Vsakič pa so po obisku kapele globoko ganjeni Izraelci. Zunaj posedejo na travo in še dolgo v tišini premišljajo.«