V GOZDU BOLEHEN
Marija iskala gobe, našla bolnega 80-letnika
Ivan Marjan Malnar živi sredi gozda brez vode in elektrike. Edina mu pomaga Marija Vogrinec.
Odpri galerijo
Marija Vogrinec ga je pozdravila, umila in nahranila.
ŠMARTNO PRI LITIJI – »Lepo vas prosim, pomagajte, ne vem več, kaj naj storim. Med nabiranjem gob na griču nad vasjo sem našla možakarja, ki je živel v kontejnerju brez vode in elektrike, brez ogrevanja, bolan je bil ... To je bilo pred tremi leti. Odpeljala sem ga k sebi domov, ga pozdravila, nahranila in umila, zdaj pa ne vem, kaj naj z njim. Ne more kar tam gor tako živeti, star je vendar 80 let! Še živali ne bi pustila v takšnih razmerah! A tudi pri meni ne more ostati,« se je po telefonu glasila prošnja za pomoč Marije Vogrinec iz Šmartnega pri Litiji.
Na socialno službo se še ni obrnila, je pa z upravne enote v njen nabiralnik prišlo obvestilo, da se mora gospod stalno prijaviti kar na njen naslov, kar je oba precej razburilo.
Odpravimo se preverit, kaj se dogaja in kje vse so zatajile socialne službe in druge državne institucije, da mora Marija skrbeti za onemoglega starca iz gozda. A v njeni hiši ne srečamo zaraščenega in odljudnega gozdovnika, ampak zgovornega in hudomušnega gospoda, ki nikakor ne kaže svojih 80 let. Najprej se malo pojezi na nas in na Marijo, saj da on ne prosi nobene miloščine in ne potrebuje nobene pomoči.
»Sam sem ugriznil v to kislo jabolko in sam nosim to breme. Ne potrebujem ničesar, zadovoljen sem. Imam svojo minimalno penzijo, položnice za komunalo redno plačujem, nobene miloščine ne rabim od nikogar,« začne svojo pripoved Ivan Marjan Malnar, letnik 1939.
»A videti bi ga morali pred tremi leti, ko je tam gor ves čas živel,« se vmeša Marija.
»Vse je bilo zaraščeno, on je bil bolan, bilo je tako hladno, da je komaj ostal živ. V tistem kontejnerju bi nujno potreboval vsaj elektriko, ogrevanje in vodo, da bi lahko kaj skuhal in bil na toplem. Pa da bi zvečer kaj videl. Ali pa, da bi mu uredili kakšno stanovanje. Ves čas pravi, da mu je super, nikogar ne prosi za pomoč, a meni se to ne zdi prav. Nihče ga ne pogleda, nihče sploh ne ve zanj.«
»Veste kaj, nikamor ne grem in ničesar ne potrebujem. Imam radio na baterije in ga lahko poslušam, elektrike sploh ne rabim. Že 13 let živim v kontejnerju. Sam sem se odločil za takšno življenje, sam sem se odrekel vsem ljudem, razen z Marijo se z nikomer ne družim. Rad sem volk samotar.«
O tem, kaj ga je pripeljalo v bivalnik, molči. Nekako nam uspe ugotoviti, da je po vsej verjetnosti šlo za še eno od slovenskih žalostnih zgodb o dedovanju. Zato zdaj noče slišati o nobenem sorodniku, saj je, kot pravi, žlahta kot strgana plahta. »Edino moje zadoščenje je, da nihče na tem svetu ne more grdo govoriti o meni. Nihče ne more reči, da nisem za mojo pokojno ženo Drago lepo skrbel do njenega zadnjega dne, ko mi je umrla v naročju. Takrat ni nihče nič pomagal, nihče od sorodnikov ni primaknil niti tolarja,« se spominja.
Pa bi nam pokazal svoj dom v kontejnerju? »Seveda, kar pridite,« nas povabi. Iz Šmartnega pri Litiji se odpeljemo na gričevnato Slatno, kjer je nekoč kraljeval grad Slatna, zdaj so ostali le še temelji. Ob nekdanji grajski pristavi, ki še stoji, se izpod bujnega bršljana komaj vidi bel zabojnik. »Dekle, poglejte naokoli, ali mi kaj manjka! To je moj raj, nikamor nočem, tukaj bom ostal in samo z nogami naprej me bodo odnesli, ko bo prišla moja ura. Imam na pokopališču že rezervirano in plačano parcelo,« se pošali in nam razkaže svoj skromni dom na travniku ob robu gozda, ki se ponaša z izjemnim razgledom in ogromnim vrtom, medtem ko nam na plinskem štedilniku, ki je pozimi tudi njegova peč, kuha kavo.
Ivan je poln zanimivih zgodb. Na primer tiste, kako se je nekoč na Slatni oglasil Nippi Windischgrätz, vnuk zadnjega lastnika gradu: »Vsi ti gozdovi in oba gradova, Bogenšperk in Slatna, so bili včasih od Windischgrätzev. Ne vem, kako je s tem in v kateri fazi so denacionalizacijski postopki, a potomci te rodbine so bili večkrat v teh krajih. Nekoč sva z najstarejšim vnukom Nippijem sedela pod jablano in pila pivo. Malo sva debatirala, pivo je zelo pohvalil, je pa tudi rekel, da če bodo kaj nazaj dobili, bom tudi jaz česa deležen. A tudi potem bi jaz najraje kar tu ostal,« se nasmeje Ivan.
Saj da nas ne bi niti klicala, še vztraja Marija pri tem, da njegovo kraljestvo ni čisto brez pomanjkljivosti, če ne bi dobila z upravne enote obvestila, da bi se moral Ivan za stalno prijaviti kar na njenem naslovu.
»Kaj se to pravi, midva sva prijatelja, nisva pa partnerja. Naj mu raje uredijo bivalne razmere, ne pa, da ga razburjajo s takimi obvestili. Jaz mu bom še naprej pomagala, mu kuhala in prala. Ne morem ga pustiti, da bi bil lačen in žejen. A imam svojo družino, tri odrasle otroke, in ne morejo mi Ivana kar šteti v moje skupno gospodinjstvo,« je jezna na državne organe.
Vendar na javni upravi nimajo nikakršnih zlih namenov z Ivanom. Kot so nam pojasnili na UE Litija, so od Komunalno-stanovanjskega podjetja Litija dobili pobudo za uvedbo postopka ugotavljanja stalnega prebivališča za to osebo in so ji po uradni dolžnosti poslali obvestilo o prijavni obveznosti, ne bodo pa začeli postopka ugotavljanja stalnega prebivališča, ker so ugotovili, da to ni potrebno.
Marija Vogrinec ga je pozdravila, umila in nahranila.
Na socialno službo se še ni obrnila, je pa z upravne enote v njen nabiralnik prišlo obvestilo, da se mora gospod stalno prijaviti kar na njen naslov, kar je oba precej razburilo.
Ne prosi miloščine
Odpravimo se preverit, kaj se dogaja in kje vse so zatajile socialne službe in druge državne institucije, da mora Marija skrbeti za onemoglega starca iz gozda. A v njeni hiši ne srečamo zaraščenega in odljudnega gozdovnika, ampak zgovornega in hudomušnega gospoda, ki nikakor ne kaže svojih 80 let. Najprej se malo pojezi na nas in na Marijo, saj da on ne prosi nobene miloščine in ne potrebuje nobene pomoči.
Bivalnik stoji ob pristavi nekdanjega gradu.
»Sam sem ugriznil v to kislo jabolko in sam nosim to breme. Ne potrebujem ničesar, zadovoljen sem. Imam svojo minimalno penzijo, položnice za komunalo redno plačujem, nobene miloščine ne rabim od nikogar,« začne svojo pripoved Ivan Marjan Malnar, letnik 1939.
»A videti bi ga morali pred tremi leti, ko je tam gor ves čas živel,« se vmeša Marija.
»Vse je bilo zaraščeno, on je bil bolan, bilo je tako hladno, da je komaj ostal živ. V tistem kontejnerju bi nujno potreboval vsaj elektriko, ogrevanje in vodo, da bi lahko kaj skuhal in bil na toplem. Pa da bi zvečer kaj videl. Ali pa, da bi mu uredili kakšno stanovanje. Ves čas pravi, da mu je super, nikogar ne prosi za pomoč, a meni se to ne zdi prav. Nihče ga ne pogleda, nihče sploh ne ve zanj.«
Radio na baterije mu je dovolj
»Veste kaj, nikamor ne grem in ničesar ne potrebujem. Imam radio na baterije in ga lahko poslušam, elektrike sploh ne rabim. Že 13 let živim v kontejnerju. Sam sem se odločil za takšno življenje, sam sem se odrekel vsem ljudem, razen z Marijo se z nikomer ne družim. Rad sem volk samotar.«
Niti tega noče, da bi mu kontejner uredili.
O tem, kaj ga je pripeljalo v bivalnik, molči. Nekako nam uspe ugotoviti, da je po vsej verjetnosti šlo za še eno od slovenskih žalostnih zgodb o dedovanju. Zato zdaj noče slišati o nobenem sorodniku, saj je, kot pravi, žlahta kot strgana plahta. »Edino moje zadoščenje je, da nihče na tem svetu ne more grdo govoriti o meni. Nihče ne more reči, da nisem za mojo pokojno ženo Drago lepo skrbel do njenega zadnjega dne, ko mi je umrla v naročju. Takrat ni nihče nič pomagal, nihče od sorodnikov ni primaknil niti tolarja,« se spominja.
Štedilnik je edina peč
Pa bi nam pokazal svoj dom v kontejnerju? »Seveda, kar pridite,« nas povabi. Iz Šmartnega pri Litiji se odpeljemo na gričevnato Slatno, kjer je nekoč kraljeval grad Slatna, zdaj so ostali le še temelji. Ob nekdanji grajski pristavi, ki še stoji, se izpod bujnega bršljana komaj vidi bel zabojnik. »Dekle, poglejte naokoli, ali mi kaj manjka! To je moj raj, nikamor nočem, tukaj bom ostal in samo z nogami naprej me bodo odnesli, ko bo prišla moja ura. Imam na pokopališču že rezervirano in plačano parcelo,« se pošali in nam razkaže svoj skromni dom na travniku ob robu gozda, ki se ponaša z izjemnim razgledom in ogromnim vrtom, medtem ko nam na plinskem štedilniku, ki je pozimi tudi njegova peč, kuha kavo.
13
let je že v svojem bivalniku.
let je že v svojem bivalniku.
Ivan je poln zanimivih zgodb. Na primer tiste, kako se je nekoč na Slatni oglasil Nippi Windischgrätz, vnuk zadnjega lastnika gradu: »Vsi ti gozdovi in oba gradova, Bogenšperk in Slatna, so bili včasih od Windischgrätzev. Ne vem, kako je s tem in v kateri fazi so denacionalizacijski postopki, a potomci te rodbine so bili večkrat v teh krajih. Nekoč sva z najstarejšim vnukom Nippijem sedela pod jablano in pila pivo. Malo sva debatirala, pivo je zelo pohvalil, je pa tudi rekel, da če bodo kaj nazaj dobili, bom tudi jaz česa deležen. A tudi potem bi jaz najraje kar tu ostal,« se nasmeje Ivan.
Obvestilo z upravne enote
Saj da nas ne bi niti klicala, še vztraja Marija pri tem, da njegovo kraljestvo ni čisto brez pomanjkljivosti, če ne bi dobila z upravne enote obvestila, da bi se moral Ivan za stalno prijaviti kar na njenem naslovu.
»Kaj se to pravi, midva sva prijatelja, nisva pa partnerja. Naj mu raje uredijo bivalne razmere, ne pa, da ga razburjajo s takimi obvestili. Jaz mu bom še naprej pomagala, mu kuhala in prala. Ne morem ga pustiti, da bi bil lačen in žejen. A imam svojo družino, tri odrasle otroke, in ne morejo mi Ivana kar šteti v moje skupno gospodinjstvo,« je jezna na državne organe.
Na CSD ga bodo obiskaliNa Centru za socialno delo Litija so bili zelo presenečeni, ko smo jim povedali za Ivana, so nam pa obljubili, da se bodo odzvali. »Seveda bomo šli takoj preverit na teren, kako je z gospodom. V tem primeru, ko se ni sam obrnil na nas, ga bomo obiskali in se z njim pogovorili ter mu ponudili naše socialne storitve. To je lahko pomoč na domu, lahko mu uredimo, da bi dobival na dom kosila, lahko pomagamo s priporočili, da se mu uredi elektrika, seveda je vse odvisno od tega, ali bo pomoč sprejel. Prek njegove volje pa ne moremo,« pove strokovna vodja CSD Lucija Marolt, ki je za Ivana prvič slišala.
Vendar na javni upravi nimajo nikakršnih zlih namenov z Ivanom. Kot so nam pojasnili na UE Litija, so od Komunalno-stanovanjskega podjetja Litija dobili pobudo za uvedbo postopka ugotavljanja stalnega prebivališča za to osebo in so ji po uradni dolžnosti poslali obvestilo o prijavni obveznosti, ne bodo pa začeli postopka ugotavljanja stalnega prebivališča, ker so ugotovili, da to ni potrebno.
