BLAŽ VURNIK IN ZORAN SMILJANIĆ

Ivan Cankar kot stripovski junak

Objavljeno 07. januar 2019 14.45 | Posodobljeno 07. januar 2019 14.45 | Piše: Staš Ivanc

Biografski strip o Ivanu Cankarju je bil na slovenskem knjižnem sejmu razglašen za knjigo leta 2018.

Razložen je tudi navdih za slovito zgodbo Mater je zatajil.
Lansko leto je bilo v imenu Ivana Cankarja. Enajstega decembra 2018 je namreč minilo sto let od smrti našega največjega pisatelja z bogatim ustvarjalnim opusom, enega izmed četverice slovenske moderne, zaradi česar je slovenska vlada leto 2018 razglasila za Cankarjevo leto. Vse leto so se vrstile številne kulturne dejavnosti po vsej državi, še posebno pa na njegovi rojstni Vrhniki, prirejenih je bilo več muzejskih razstav, med katerimi sta bili osrednji sočasni razstavi v Mestnem muzeju Ljubljana (MGML) in Cankarjevem domu, kjer je na ogled razstava Ivan Cankar in Evropa – Med Shakespearom in Kafko.

image
REZERVA
Blaž Vurnik in Zoran Smiljanić v atriju Mestnega muzeja Ljubljana

Posneli so celovečerni dokumentarno-igrani film, ki odpira vprašanje, kako se je v dobrih sto letih izoblikoval mit o največjem slovenskem pisatelju, izdan pa je bil tudi biografski strip Ivan Cankar: podobe iz življenja. In prav ta strip, ki sta ga pripravila Zoran Smiljanić, eden najbolj znanih in cenjenih slovenskih striparjev, in Blaž Vurnik, zgodovinar in kustos za novejšo zgodovino v MGML, sicer tudi avtor razstave Ivan Cankar, je bil na letošnjem knjižnem sejmu izbran za knjigo leta 2018.

Cankarjeva pot v strip

Pred leti je postalo jasno, da bo leto 2018 Cankarjevo. »Pri nas je bilo jasno, da bomo delali razstavo. Ko bereš Cankarja, vidiš, da zanj velja reklo, da je dobra literatura sestavljena iz dobrih stavkov. Na Cankarja se da gledati na dva načina: če govorimo o velikanu literature, si ga predstavljamo kot urejenega, veličastnega človeka, po drugi strani pa je to človek, poln osebnostnih lastnosti, ki so tako kot pri sleherniku pozitivne in negativne. Ivan Cankar je bil kolerik, konflikten, poln hitrih in slabih odločitev. No, bilo je jasno, da se da iz tega narediti še kaj več. V Sloveniji imamo nekaj ljudi, ki se s Cankarjem ukvarjajo na zelo akademski ravni, in jasno je bilo, da bo ta trg poln. Cankar je pač primeren za strip,« je nastanek ideje za strip opisal Blaž Vurnik. »Cankar je najboljši stripovski junak, ki si ga lahko želimo – med resničnimi osebnostmi slovenske zgodovine,« je njegove misli nadgradil Zoran Smiljanić.

image
Ivan Cankar: podobe iz življenja

In vzporedno z razstavo v Mestnem muzeju Ljubljana je začel nastajati scenarij. Že tedaj je Vurnik vedel, na koga naj se obrne, saj sta s Smiljanićem sodelovala že pri stripu Spomini in sanje Kristine B.: Ljubljana 1941–1945, v katerem je predstavljena zgodovina okupirane Ljubljane skozi otroške oči; izšel je leta 2015. »Pri prvi knjigi sva super sodelovala in ni bilo razloga, da ne bi še pri drugi,« pojasni Vurnik. Z Zoranom se prej nista osebno poznala. »Tudi tedaj je šlo za scenarij v sklopu nekega projekta. In poklical sem po mojem mnenju najboljšega slovenskega striparja,« pove Vurnik.

Vrhunski scenarij in odličen uvodnik

»Blaž Vurnik je muzealec in kustos, ki razume strip in ga s pridom uporablja v praksi, kar je unikum v slovenskem prostoru. Striparji smo večinoma malce zmešani in zelo nepraktični sanjači, ki praskamo neke svoje osebne, avtorske zgodbe, ki zanimajo zelo omejeno število bralcev. Striparji smo slabi menedžerji, svojega dela ne znamo tržiti ali uporabiti na nove načine, večinoma smo prepuščeni samim sebi in skromnemu trgu z zelo omejenimi možnostmi. Nato pa se je pojavil Blaž in stripe pripeljal v muzeje. To je bilo nekaj, česar se ni še nihče domislil, s tem je obogatil tako stripe kot muzeje.

Prva izdaja stripa, ki je izšel pri Stripburgerju ter Muzeju in galerijah mesta Ljubljana v 1200 izvodih, je bila razprodana, pa tudi prvi ponatis v 700 izvodih se še naprej dobro prodaja, tako da bomo verjetno dočakali tudi drugi ponatis. V knjižnicah je strip o Cankarju treba rezervirati in čakati nanj: še najlaže se ga najde v primestnih oddelkih nekaterih knjižnic.

S to potezo je muzeje naredil bolj zanimive za mlajšo in širšo publiko in odprl prostor za najrazličnejše rešitve in projekte v prihodnosti. Po drugi plati je osvežil že rahlo upehan medij stripa, ki se ni imel več kam razvijati. Ko gledam nazaj, sem s stripom Spomini in sanje Kristine B. sodeloval pri pionirskem projektu, poroki med institucijo in stripovskim ustvarjalcem, ki je bila sicer dogovorjena, a je dala nedvoumne rezultate. Strip o Cankarju je bilo najino drugo sodelovanje; tu sva se že bolje poznala, se sprostila in proces ustvarjanja je stekel kot po maslu. Blaž je pripravil vrhunski scenarij, vključno z odličnim uvodom in epilogom, ki nimata le pripovedne vrednosti, ampak tudi poetično in simbolno, kar pomeni, da ni le dokumentalist, ampak celostni pripovedovalec zgodb. Kot risar sem imel relativno preprosto delo: scenarij sem moral le še preliti v sličice, kar ni bila preveč zahtevna naloga,« je skromen Smiljanić, ki še doda, da je bil prvi slovenski biografski strip Alma M. Karlin, svetovljanka iz province, ki sta ga pripravila risar Jakob Klemenčič in Zoranov sodelavec iz stripovske sage Meksikajnarji Marijan Pušavec.

Bogat nabor virov

Risanje je trajalo devet mesecev, in to po 10 do 12 ur na dan. Smiljanić pravi, da je najprej prebral kar več biografij znanih osebnosti v stripu, da je videl, kako so drugi avtorji reševali specifične probleme tega podžanra. Ker gre za življenje posameznika, ki nima trdne strukture in zgodbe kot pri fiktivnih delih, je treba paziti, da pripoved ne zaide v dolgčas. Ta problem, kot tudi številne druge pasti biografskega stripa, je mojstrsko rešil že omenjeni strip o Almi Karlin. Smiljanić priznava, da je moral paziti, da se ni preveč zgledoval po njem in da si stripa ne bi bila preveč podobna.

»Dobro je omeniti, da sta strip založila MGML in Forum Ljubljana. Imela sva res izjemno podporo urednikov, zlasti urednice Stripburgerjeve zbirke Republika Strip Katerine Mirović. Tudi oblikovalka Katja Kastelic, ki je na nedavno končanem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu prejela nagrado za najbolje oblikovano knjigo v kategoriji strip in karikatura, je iz vrst Stripburgerja, kot tudi sourednica Ana Bogataj, ki je prispevala spremno besedo z naslovom Podobe Ivana Cankarja,« pojasnita avtorja. »Že ko smo delali strip, je bil občutek dober. Krohotali smo se Cankarjevim ekscesom in nesmrtnim izjavam. Jaz se ob delu vedno vživim v junaka, in ko sem na koncu risal njegovo umiranje in smrt, mi je bilo kar hudo. Ko že med delom vidiš, da je junak zaživel, da ti je zlezel pod kožo, je to dober znak. In ko je šel strip med ljudi, se je dober občutek potrdil. Bralci so ga lepo sprejeli, kritike so bile naklonjene in nazadnje smo dobili še nagrado,« pravi Smiljanić.

Strip Ivan Cankar: Podobe iz življenja je bil na letošnjem 34. slovenskem knjižnem sejmu izbran za knjigo leta 2018, prejel pa je tudi nagrado za najbolje oblikovano knjigo v kategoriji strip in karikatura.

»Boljši kot nagrada se mi zdi uspeh, da ti na slovenskem trgu v mesecu in pol poide naklada. Tedaj se mi je začenjalo dozdevati, da bo ta strip potegnil Cankarja prek Cankarjevega leta,« dodaja Vurnik. »V razumevanju Cankarja sta dve poti, po katerih je treba iti. Eno je poznavanje njegovih del, kar pomeni, da se je treba prebiti skozi res spoštovanja vredno količino del, ki jih je ustvaril do 42. leta. Izdal je več kot 40 knjig, nešteto feljtonov, kratkih zgodb, časopisnih prispevkov, kolumn. Druga stvar pa je poznavanje Cankarja kot človeka, kar je tudi zelo bogato dokumentirano. Če ga že malo poznamo, vemo, da je imel precej kaotično življenje. Pri pisanju pa je bil blazno discipliniran. In to velja tudi za njegovo korespondenco. Zaradi tega o njem poznamo veliko detajlov, ki se jih je dalo prenesti tudi v to zgodbo. Tretja stvar pa so pričevanja o njem. V letih po njegovi smrti so njegovi sodobniki, znanci in prijatelji kar tekmovali, kdo bo pripovedoval boljše zgodbe o njem. In iz vsega tega smo dobili ogromen nabor informacij o tej kompleksni osebnosti,« pojasni Vurnik.

Življenje in delo

Cankar ni imel lahkega življenja. »Tudi vse, kar se mu je zgodilo dobrega, se je nekako sfižilo. Življenje ga je res teplo v vsakem trenutku. Vemo, da je veliko zaslužil. Bil je prvi slovenski pisatelj, ki je živel samo od pisanja. Dobival je najvišje honorarje, bil je zelo nadarjen za izsiljevanje predujmov, sposojal si je denar, operiral je z velikimi vsotami, a vedno ga je nekaj zapeljalo,« pojasnjuje Vurnik. »Samega sebe je videl kot reveža. Ni si dovolil normalnega življenja, ampak je ves denar hitro zapravil in se vrnil v staro stanje,« dodaja Smiljanić. »Zanimiv je njegov odnos do življenjepisov. Sam je dejal, da ni pomembno življenje pisatelja, pomembno je njegovo delo. Mislim pa, da sva s tem stripom dokazala, da to ne drži, da je to dvoje vsaj v Cankarjevem primeru zelo tesno povezano. Blaž je napisal, kako je nastalo delo Hiša Marije Pomočnice, kaj se je zgodilo, da je napisal to delo iz osebne bolečine, stiske in trpljenja zaradi smrti deklice Malči. Ali pa kako je nastal Hlapec Jernej in njegova pravica, ki je bil sprva predvolilni politični pamflet, pozneje pa je prerasel svoje okvire in postal eno njegovih najpomembnejših del. Pomembno je, kako je živel, kaj se mu je dogajalo, da je prišel do ideje za knjigo,« pojasni Smiljanić.

»Všeč mi je, da je strip zdaj sprejet v družbi. Ko sem bil mlad, je veljal za šund, ki da slabo vpliva na mlade. Od skoraj kriminaliziranega medija je v 40 letih prišlo do tega, da je strip postal eden od temeljev nacionalne kulture, da je splošno sprejet in da se da z njim povedati marsikaj, česar se v knjigah ne da,« zadovoljno sklene Smiljanić.
Zoran Smiljanić
Zoran Smiljanić, rojen leta 1961 v Postojni, je slovenski stripar, ilustrator, karikaturist, oblikovalec, scenarist, filmofil in publicist, znan tudi pod psevdonimom Vittorio de la Croce. Objavljati je začel že v 80. letih 20. stoletja v slovenskih in jugoslovanskih časopisih in revijah. Je pripadnik t. i. tretje generacije avtorjev slovenskega stripa, ki so kot prvi objavljali v reviji Mladina. Je avtor kultnega stripa Hardfuckers, s scenaristom Marijanom Pušavcem pa sta ustvarila petdelno stripovsko sago Meksikajnarji. Z zgodovinsko tematiko se je ukvarjal tudi v stripu Spomini in sanje Kristine B., Ljubljana 1941–1945, pri katerem je prvič sodeloval z zgodovinarjem dr. Blažem Vurnikom. V svojih stripih se je večkrat lotil vojne tematike – peterica teh je zbranih v zbirki Vojne zgodbe, ki je izšla konec leta 2017. Zoran Smiljanić živi in ustvarja v Kranju, kjer tudi redno vodi striparske večere v Mestni knjižnici Kranj.
Blaž Vurnik
Dr. Blaž Vurnik je zgodovinar in kustos za novejšo zgodovino ter vodja kustodiatov v Mestnem muzeju Ljubljana (Muzej in galerije mesta Ljubljane). Leta 2015 je prejel nagrado slovenskega odbora mednarodnega muzejskega sveta za izvedbo projekta Skriti otroci druge svetovne vojne. Med večjimi razstavami, katerih avtor je, izstopa Nova doba prihaja! Industrija, delo, kapital, ki je bila postavljena v Mestnem muzeju Ljubljana (2016/17), kjer je v letu praznovanja stote obletnice Cankarjeve smrti pripravil tudi obsežno razstavo o Ivanu Cankarju. Z Zoranom Smiljanićem je sodeloval že pri stripu Spomini in sanje Kristine B.: Ljubljana 1941–1945, v katerem je predstavljena zgodovina okupirane Ljubljane skozi oči odraščajoče deklice, zdaj pa sta skupaj ustvarila še strip Ivan Cankar: podobe iz življenja.
Deli s prijatelji