Čas v Tokiu merijo Mojstrančani

V mojstranskem Baru pr'Jozlnu se vsako jutro na kavi zbere družba domačinov, ves čas olimpijskih iger obvezno ob prižganem televizorju. Prenosov pa ne spremljajo le iz navdušenja nad športom, pač pa tudi zaradi prijatelja, ki je tudi sam del skupine teh jutranjih kofetkarjev. Danes upokojeni Matevž Mato Podrekar je slovenska legenda časomerilstva, Športno društvo Timing Mojstrana, ki ga je ustanovil, pa meri športne čase v Tokiu. Tako je, za meritve, obdelavo podatkov, semafor, live timing in televizijsko grafiko, ki jo vidijo gledalci po vsem svetu, skrbijo Slovenci.

Navdušili so Švicarje

»Zraven smo prišli prek svetovnega pokala v smučanju, na katerem smo samostojno delali od leta 1984. Bili smo tudi na olimpijadi v Sarajevu. Tam sem bil vodja merjenja pri ženskah na Jahorini. Potem se je nadaljevalo. Samostojno smo pokrivali svetovne pokale v Kranjski Gori, Mariboru in Zagrebu. Ko je Swiss Timing prevzel tekme in olimpijade in jim je manjkalo ljudi, so nas vprašali, ali bi sodelovali,« pripoveduje Podrekar. Do danes je Timing Mojstrana sodeloval na poletnih olimpijskih igrah v Sidneyju (2000), Atenah (2004), Pekingu (2008), Londonu (2012) in Riu de Janeiru (2016) ter zimskih v Torinu (2006), Vancouvru (2010), Sočiju (2014) in Pjongčangu (2018). Na tokratnih pokrivajo atletiko, košarko, tenis, badminton in kolesarjenje.
V Tokiu je trenutno deset od 40 aktivnih članov Timinga Mojstrana, njihova izkušnja pa je precej drugačna od prejšnjih. »Tokio je nekaj posebnega. Zaradi covida-19 so vsi v mehurčkih. Med seboj se sploh ne vidijo – tisti, ki pokrivajo košarko, so v drugem kraju kot tisti, ki pokrivajo kolesarjenje, med seboj se ne srečajo. Turističnih ogledov ni. Z avtobusom ali kombijem se odpeljejo na stadion, nato pa nazaj v hotel. Nič fajn ni,« komentira Podrekar. Ekipa Timinga je na Japonskem že ves mesec, saj so za nemoteno delovanje med prenosi v živo potrebne predpriprave.

Začeli s štoparico

»Timing je bil ustanovljen v sedemdesetih letih, jaz osebno sem prve mednarodne tekme v tekih pokrival v osemdesetih letih. Takrat smo vse merili ročno. V Jugoslaviji, mislim, da, smo prvi začeli uporabljati za merjenje časov elektronsko-električno opremo s fotocelicami. Takrat smo začeli, čisto ljubiteljsko, hoditi po tekmah. Na začetku smo meritve opravljali le na zimskih tekmah, tudi na Jahorini, Šar planini, Kopaoniku. Pozneje smo sami razvili določeno opremo – fotocelice in ure –, a ne do te faze, kakršna je danes, ko je vse med seboj povezano, televizorji, semaforji, vse delamo v živo,« razlaga Podrekar, ki je prve meritve v karieri še opravljal z navadno štoparico.