NA KOŽO
Robot brez foušije
Ko gre nekomu dobro, ko odkrije nekaj revolucionarnega, bognedaj, da bi mu izrekli hvalo.
Odpri galerijo
Dejan Vodovnik, portret FOTO: Slovenske Novice
Nisem povsem prepričam, ali veliko ljudi, vsaj v domači Sloveniji, ve za Službo za raziskave in razvoj Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta RS – Soča. Še manj, da so pred časom razvili robota za urjenje ravnotežja in koordinacije med hojo po tekočem traku, poimenovanega tudi Balance Assessment Robot – BAR. To so zaznali tudi na oni drugi strani Alp, celo na južni strani schengena so nekaj zapisali.
Takrat je bilo slišati, da razvoj tega robota uvršča URI – Soča in tudi slovensko znanost v sam vrh svetovnega razvoja na področju rehabilitacije. In koliko je še takih primerov, o katerih pri nas niti ne vemo veliko. Če sploh.
In zakaj ne vemo? Odgovor je marsikdaj nemara preprost; vsaj po stari slovenski logiki. Največkrat zaradi foušije (zavist po SSKJ), tiste grde, menda za Slovence značilne lastnosti.
Veliko tradicionalnih ljudstev verjame, da bogastvo ne sme biti neenakomerno razdeljeno. Plemenski poglavar, ki ima kaj pod palcem, ne bi smel živeti luksuzno, ampak pomagati ljudem, so prepričani v Afriki. Če se na eni strani dobrine preveč kopičijo, na drugi pa je pomanjkanje, se naravni red poruši. Med doslej složnimi sosedi nastanejo napetosti: tisti, ki mu gre slabo, za vzrok svoje nesreče krivi tistega, ki mu gre dobro, in ta, ki je srečen, se boji, da mu bo zavidal tisti, ki je nesrečen. Oba potrebujeta nekoga ali nekaj, kar bo krivo za slabe občutke.
In tako je nekako v vsakdanjem življenju. Ko gre nekomu dobro, ko odkrije nekaj revolucionarnega, bognedaj, da bi mu izrekli hvalo.
Ko takole zrem na slovenski politični parket, si ne morem kaj, da mi ne bi šlo na smeh. In jok! Slovenska obremenjenost s foušijo je očitna.
In zdaj spet vstopi v igro naš robot BAR. Ta težav s zavistjo nima. Pomaga belim in nebelim, tistim z državljanstvom in onim z le začasnim dovoljenjem, vsem, ki pač imajo težave z osrednjim živčevjem. Zato pa gredo menda naši politiki na obisk v univerzitetni rehabilitacijski inštitut le takrat (če sploh), ko potrebujejo kak volilni glas. Da bi se spoznali z robotom, ki brez zavisti pomaga vsem, pa jih je itak strah.
Takrat je bilo slišati, da razvoj tega robota uvršča URI – Soča in tudi slovensko znanost v sam vrh svetovnega razvoja na področju rehabilitacije. In koliko je še takih primerov, o katerih pri nas niti ne vemo veliko. Če sploh.
In zakaj ne vemo? Odgovor je marsikdaj nemara preprost; vsaj po stari slovenski logiki. Največkrat zaradi foušije (zavist po SSKJ), tiste grde, menda za Slovence značilne lastnosti.
Veliko tradicionalnih ljudstev verjame, da bogastvo ne sme biti neenakomerno razdeljeno. Plemenski poglavar, ki ima kaj pod palcem, ne bi smel živeti luksuzno, ampak pomagati ljudem, so prepričani v Afriki. Če se na eni strani dobrine preveč kopičijo, na drugi pa je pomanjkanje, se naravni red poruši. Med doslej složnimi sosedi nastanejo napetosti: tisti, ki mu gre slabo, za vzrok svoje nesreče krivi tistega, ki mu gre dobro, in ta, ki je srečen, se boji, da mu bo zavidal tisti, ki je nesrečen. Oba potrebujeta nekoga ali nekaj, kar bo krivo za slabe občutke.
In tako je nekako v vsakdanjem življenju. Ko gre nekomu dobro, ko odkrije nekaj revolucionarnega, bognedaj, da bi mu izrekli hvalo.
Ko takole zrem na slovenski politični parket, si ne morem kaj, da mi ne bi šlo na smeh. In jok! Slovenska obremenjenost s foušijo je očitna.
In zdaj spet vstopi v igro naš robot BAR. Ta težav s zavistjo nima. Pomaga belim in nebelim, tistim z državljanstvom in onim z le začasnim dovoljenjem, vsem, ki pač imajo težave z osrednjim živčevjem. Zato pa gredo menda naši politiki na obisk v univerzitetni rehabilitacijski inštitut le takrat (če sploh), ko potrebujejo kak volilni glas. Da bi se spoznali z robotom, ki brez zavisti pomaga vsem, pa jih je itak strah.
