Kolumna Lare Paukovič: Pomembnost prijaznosti

»Bodi prijazen, kajti vsakdo, ki ga srečaš, bije bitko, o kateri ne veš nič,« se glasi eden od zlajnanih motivacijskih citatov, ki jih je mogoče najti na internetu. No, obstajajo citati, ki so zlajnani z razlogom – ker so še kako resnični; in ta spada mednje. Nekateri ljudje imajo za seboj res mučne življenjske preizkušnje in bi si prijazno besedo ter spodbudo zaslužili vsak dan, dejstvo pa je, da se bo, četudi se ima sicer za srečnega človeka, vsakdo med nami nekajkrat v življenju znašel v težki situaciji, ko mu bo prijaznost drugih prišla še kako prav.

To sem pred kratkim doživela tudi sama, in čeprav spadam med ljudi, ki se ravno tako dobro kot v družbi počutijo sami (včasih celo bolje), zagovarjam pa tudi načelo, da je treba največje stiske prebroditi sam s sabo, v tišini, se mi zdi, da sem šele takrat zares dojela, kako veliko je vredno, če ljudje stopijo skupaj in ti, ko to najbolj potrebuješ, ponudijo pomoč ali prijazne besede tolažbe. To največkrat niso velike stvari – morda asistenca pri kakem opravku, telefonski klic, kava, pogovor ali pa samo vprašanje, kako se držiš, ter zagotovilo, da se lahko, če bi to želel, obrneš nanje. V življenju imeti prijazne ljudi je dragocenost, ki ni samoumevna, in tudi če ti ni do tega, da bi njihovo prijaznost preveč izkoriščal, je že zavedanje, da takšna zaslomba obstaja, opora, ki veliko pomeni.

Toda ne samo to: ko greš skozi težko obdobje, se te – ravno tako, kot pravi zgornji citat – posebno dotaknejo tudi ljudje, ki nimajo pojma, kaj preživljaš, a so pač prijazni po naravi – ali pa imajo na tvojo srečo dober dan. To je lahko sodelavec, ki pohvali tvoje delo, svetovalec na telefonu, ki te je pripravljen še desetič potrpežljivo popeljati skozi isti postopek inštalacije programa, čeprav si vmes že štirikrat pomotoma zaprl internet, zatem pa ti še zaželi prijeten dan; natakar, ki poleg običajnega »Kaj boste?« komentira še, kako lepo sonce je danes ali pohvali tvojo obleko, ali sosed, ki ti samoiniciativno pomaga pri nošenju živil iz trgovine.

Ne vem, kako je z vami, ampak sama moram priznati, da je pri meni v takšnih situacijah poleg – vsaj hipnega – občutka sreče in zadovoljstva, ki mi ju prinese interakcija s prijaznim človekom, vedno tudi vsaj malo presenečenja. Češ, kako pa to, da je ta človek tako prijazen? Ni to čudno? Če dobro pomislimo, stvari, ki jih navajam zgoraj, ne zahtevajo veliko časa ali energije, a se nam zdi, da imamo skoraj neverjetno srečo, ko se nam zgodi kaj takšnega. To jasno kaže, da prijaznost ni tako razširjena, kot bi morala biti, če bi se želeli hvaliti s tem, da živimo v zdravi družbi.


Druga plat kovanca so namreč primerki, ki ti s svojo osornostjo, nezainteresiranostjo in nepripravljenostjo na kakršno koli pomoč zamorijo dan, tudi če sploh ni bil slab – če ti je zaradi česa drugega že tako ali tako težko, pa te lahko (a verjamem, da se tega ne zavedajo vsi) spravijo na rob obupa. A kaj imajo skupnega človek, ki na parkirišču laja nate, ker si zasedel »njegovo« (neoznačeno) parkirno mesto, natakar, ki na mizo frcne kavo, da se je nekaj celo polije po prtu restavracije, in odvihra nazaj za šank, ne da bi stranki namenil en sam pogled, ter sodelavka, ki ti živčno prekine zvezo, ker ji v nekaj sekundah nisi preposlal službenega maila, ki ga potrebuje?

Verjetno pomanjkanje prijaznosti v življenju. Osornost nikoli ne pride sama od sebe in takšne ljudi pogosto razorožiš ravno s prijaznostjo. Vprašanje je le, ali imaš energijo zanjo. Ampak vsi bi jo morali večkrat najti.