NA EKS

Komentar Lare Paukovič: Izgubljena generacija

Film pritisne na boleče točke, pred katerimi si tisti, ki pleteničijo, da se mladim ne da delati, zatiskajo oči.
Fotografija: Brez redne službe se je marsikdo primoran vrniti na kavč svojih staršev. FOTO: Guliver/Getty Images
Odpri galerijo
Brez redne službe se je marsikdo primoran vrniti na kavč svojih staršev. FOTO: Guliver/Getty Images

Prejšnji teden sem si na Liffu ogledala režijski prvenec Urše Menart Ne bom več luzerka. Če imate do slovenskih filmov kakšne predsodke, predlagam, da jih takoj odvržete – slovenski film je zadnja leta v zelo dobri kondiciji. In tudi Ne bom več luzerka, dobitnik vesne za najboljši celovečerec na letošnjem Festivalu slovenskega filma, je odličen filmski izdelek, ob katerem večer res hitro mine, hkrati pa ti da misliti.

Ima sproščene igralce, v njem skoraj ni dialoga ali pogovora, ki ga ne bi vsak od nas že imel ali ga je vsaj slišal na ulici, pa številne komične situacije, podobne tistim, ki so se zgodile tudi nam – ampak dovolj skrbno odmerjene in obdelane, da na filmskem platnu kljub vsemu niso videti preveč banalno. Kar pa je verjetno najbolj pomembno: do pike natančno prikaže realnost generacije milenijcev.

Morda ste izraza milenijci že siti, ampak dejstvo je, da smo tu in da imamo številne težave. Težave Špele, glavne junakinje Luzerke, katere življenje je že na začetku filma v najboljšem primeru povprečno, se začnejo, ko se njen fant odloči, da bo šel programirat v San Francisco. Najprej malo poskusno, potem pa bi on mogoče ostal, ker se v Ljubljani itak nič ne da. Špele ne vpraša za mnenje, ampak se je v trenutku, ko ji pove za to priložnost, v bistvu že odločil, da jo bo izkoristil.

Brez redne službe se je marsikdo primoran vrniti na kavč svojih staršev. FOTO: Guliver/Getty Images
Brez redne službe se je marsikdo primoran vrniti na kavč svojih staršev. FOTO: Guliver/Getty Images

Da je vse skupaj še huje, sta že pred leti v tujino odpeketali njeni najboljši prijateljici, s katerima se sicer redno sliši prek skajpa – vendar očitno nimata interesa, da bi se vrnili v Ljubljano (kot pravi ena od njiju: »bolje biti kelnarca v Berlinu kot doma«).

Špela je tako pri tridesetih letih ostala sama v najemniškem stanovanju, stroškov za katero sama ne more pokriti, ker – uganili ste – nima redne službe. V bistvu nima niti polovične službe ali kakšnega projektnega dela, kar sicer prav tako ni najboljša rešitev, ampak kljub diplomi iz umetnostne zgodovine priložnostno opravlja dela, kot je reševalka iz vode na bazenu ali receptorka v muzeju – kot bi bila še vedno kakšna študentka.

Upa sicer, da jo bodo v muzeju zaposlili, a želeno delo nazadnje dobi druga diplomantka; ker ima bolonjsko diplomo, Špela pa tisto po starem sistemu, in je tako preveč kvalificirana. Vrne se k staršem na kavč, si najde delo v kafiču in si poskuša za silo urediti življenje, kar, kot si lahko predstavljate, ni najlažje.


Film pritisne na mnogo bolečih točk, pred katerimi si tisti, ki pleteničijo, da je trenutna mlada generacija samo »egocentrična« in »se ji ne da delati«, vztrajno zatiskajo oči. Ne da se nam ne da delati, ampak pač ne bomo delali »za reference«, kot tudi Špeli večkrat ponudijo v filmu, ko pride kam na razgovor, ali za dvesto evrov na mesec, ker to ne pokrije niti hrane, kaj šele stroškov najemnine.

Niti ne bomo »kratek čas« delali zastonj, ker bo podjetje »itak kmalu« dobilo sredstva na nekem razpisu in nas bo lahko plačalo – vseeno smo se naučili že toliko, da vemo, da teh sredstev ne bomo videli še vsaj nekaj mesecev, mogoče celo let. Pravzaprav, če vprašate mene, ne bi smeli dlje delati niti za šeststo evrov na mesec, ker je s tem denarjem osamosvojitev nemogoča, pa tudi za osemsto ne, sploh če upoštevamo cene najemnin, ki se dvigajo v nebo. Ampak mladim po poskusnem obdobju ponuditi tisočaka (neto, ne bruto), kar je neka spodobna plača? Neumnost.

Saj so šele začeli! Tisto pet-, šest-, sedemletno šolanje kar odmislimo, ti neizkušenci (ki so zaradi poznavanja sodobnih tehnologij v resnici – čeprav morda manj razgledani in potrpežljivi – velikokrat precej bolj dojemljivi in napredni kot njihovi starejši šefi) morajo biti zadovoljni z malim.

Edina možnost, da preskočiš to obravnavo, je, da začneš delo iskati pri dvajsetih in takrat »delaš za reference«, ker si še dovolj mlad, da te doma ne bodo podili nikamor ali spraševali, kdaj si boš lahko privoščil otroke. Tako da imaš za butasta dela za drobiž in dokazovanje okolici, da si priden in sposoben, več kot dovolj časa. Ampak o tem v resnici ne more razmišljati zelo veliko mladih, ker nekateri študiji zahtevajo celega človeka – obstajajo pa tudi ljudje, ki bi radi od študentskih let odnesli največ, kar lahko, samo študirali in imeli ob tem mogoče še kaj življenja. In s tem ni nič narobe.

Narobe je samo to, da se potem nekateri, ki niso naredili čisto nobene napake (kot pravi Špela – »vedno so mi govorili, naj bom pridna«), tudi v resničnem življenju pri tridesetih znajdejo na kavču svojih staršev – ali pa ga sploh nikoli ne zapustijo.

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije