NA EKS
Komentar Gašperja Lubeja: Minimalna Levica in njeni kameradi
A glej ga, zlomka, nekajtedensko tišino je znova preglasil dokument, ki je še vedno zgolj parafiran.
Odpri galerijo
Luka Mesec. FOTO: Jure Eržen
Takšne tovarišije pa še ne. Najprej so tovariši, ki pridigajo zeleni demokratični socializem, prigarali volilni rezultat, ki jih je katapultiral v skoraj vse koalicijske kombinacije, čeprav so si sprva nekateri na levosredinski politični orbiti pred tem zatiskali oči. S tovariši ni hotel imeti nič le nekdanji tovariš, ki so ga iz partije izključili pred desetletji, zdaj pa je zmagal na volitvah. To mu ni pomagalo pri ponovnem vzponu na politični Olimp, saj so ga izključevali skoraj vsi, razen bratskega Mateja Tonina in antivenezuelskega Zmaga Jelinčiča.
Nato je štafeto prevzel drugouvrščeni na volitvah, ki se ne bi smel braniti oznake krščanski socialist. Le zakaj bi se, če pa je bil sposoben najprej v svoje gnezdo vabiti krščanske demokrate, po večtedenskem snubljenju in nato zavrnitvi pa brez težav preverjati partijsko usklajenost s kameradi iz Levice.
Krščanski socialist in zeleni demokratični socialisti so nato sklenili zanimivo zavezništvo za vladno večino. Petvlakovna levosredinska kompozicija vlakovodje Marjana Šarca je sklenila sporazum z Levico, ki je ob tem ostala v opoziciji. Čeprav so ga socialisti pod vodstvom Luke Mesca le parafirali, niso pa ga podpisali – nihče ni razložil, zakaj –, so v skladu z njegovimi določili mirno dvignili roke za novega predsednika vlade in omogočili izglasovanje njegove ministrske ekipe. Ob tem da formalno pakt med Levico in njenimi kameradi sploh ni veljal in še vedno ne velja. A tovariši si zaupajo tudi brez pretiranega formalizma, kajne?
Ko je nato vlakovodja Marjan pokazal, da zna ob odličnem izpeljevanju levih ovinkov zavijati tudi desno, celo skrajno desno, so bili v opozicijski Levici presenečeni in ogorčeni, češ, to pa je preveč, rasista Damirja Črnčeca v kabinetu predsednika vlade ne moremo trpeti. In so rekli, da sporazuma zdaj pa res ne morejo podpisati. Bila je cela drama, vlada naj bi celo visela na nitki.
A glej ga, zlomka, nekajtedensko tišino je znova preglasil dokument, ki je še vedno zgolj parafiran. Predvideva, da bodo zeleni demokratični opozicijski socialisti kolovodje projekta zvišanja minimalne plače. Kljub vsej drami in domnevno na nitki viseči vladi je ministrstvo za delo prepustilo pisanje pomembnega zakona Levici, pod dokument pa se je pridno podpisalo vseh 43 vladnih poslancev in vseh devet socialističnih opozicijskih kameradov.
Seveda smo kmalu po vloženem zakonu slišali vpiti poslance iz stranke vlakovodje nekdanje triperesne leve kompozicije Mira Cerarja, češ da ima SMC pomisleke glede nekaterih rešitev. Marjan Šarec je seveda dodal, da se je treba usklajevati s socialnimi partnerji. Ah, seveda. Morda bodo stisnili kakšen kompromis in primaknili še kakšen evro za zdravstvo in upokojence, pri čemer bo moralo vpitje Alenke Bratušek počasi izzveneti, da ne bi s funkcije odneslo njenega kavbojskega ministra Marka Bandellija, ki je brezsramno grozil kandidatu za župana Komna. Kdor ne razume, da je županski besednjak drugačen kot ministrski in da se ga je težko odvaditi, naj ne gre na lokalne volitve, bo morda predlagal empatični generalni sekretar Bandellijeve stranke Jernej Pavlič.
Imam občutek, da bodo v Listi Marjana Šarca nekako našli razumevanje za temperamentnega ministra sestrske liberalne stranke, saj so navsezadnje znani po najbolj kakovostnem odpuščanju. Kar glede na to, da imajo vodjo, ki sem ga razglasil za krščanskega socialista, seveda ne bi smelo presenečati. Najprej so dali drugo priložnost rasistu Črnčecu, ki je, glej ga, zlomka, po prevzemu funkcije državnega sekretarja skesano zapustil twitter.
Še večjo širino so v LMŠ pokazali pri Ivanu Simčiču. Kom? Ja Simčiču, nekdanjem poslancu Desusa, ki je pred poslansko kariero s ponarejenim spričevalom prišel do službe v Slovenski vojski. Karl Erjavec ga je vrgel iz stranke, v LMŠ pa so očitno presodili, da ga je desetletna politična karantena ozdravila. Takole so pojasnili žurnalu24.si: »V stranki LMŠ se zavedamo, da nihče ni brez napak, a tistemu, ki se teh napak zaveda in se iz njih tudi nekaj nauči ter se trudi za človeka, skupnost in državo, kar smo prepričani, da se omenjeni kandidat bo, dajemo drugo možnost, da to dokaže.« Edini pravi krščanski socialisti.
Edini pravi zeleni demokratični socialisti si s tem primerom gotovo ne bodo belili glave. To je morda tema za kakšno razpravo v koaliciji. Oni so v opoziciji.
Takšne tovarišije pa še ne.
Nato je štafeto prevzel drugouvrščeni na volitvah, ki se ne bi smel braniti oznake krščanski socialist. Le zakaj bi se, če pa je bil sposoben najprej v svoje gnezdo vabiti krščanske demokrate, po večtedenskem snubljenju in nato zavrnitvi pa brez težav preverjati partijsko usklajenost s kameradi iz Levice.
Krščanski socialist in zeleni demokratični socialisti so nato sklenili zanimivo zavezništvo za vladno večino. Petvlakovna levosredinska kompozicija vlakovodje Marjana Šarca je sklenila sporazum z Levico, ki je ob tem ostala v opoziciji. Čeprav so ga socialisti pod vodstvom Luke Mesca le parafirali, niso pa ga podpisali – nihče ni razložil, zakaj –, so v skladu z njegovimi določili mirno dvignili roke za novega predsednika vlade in omogočili izglasovanje njegove ministrske ekipe. Ob tem da formalno pakt med Levico in njenimi kameradi sploh ni veljal in še vedno ne velja. A tovariši si zaupajo tudi brez pretiranega formalizma, kajne?
Ko je nato vlakovodja Marjan pokazal, da zna ob odličnem izpeljevanju levih ovinkov zavijati tudi desno, celo skrajno desno, so bili v opozicijski Levici presenečeni in ogorčeni, češ, to pa je preveč, rasista Damirja Črnčeca v kabinetu predsednika vlade ne moremo trpeti. In so rekli, da sporazuma zdaj pa res ne morejo podpisati. Bila je cela drama, vlada naj bi celo visela na nitki.
A glej ga, zlomka, nekajtedensko tišino je znova preglasil dokument, ki je še vedno zgolj parafiran. Predvideva, da bodo zeleni demokratični opozicijski socialisti kolovodje projekta zvišanja minimalne plače. Kljub vsej drami in domnevno na nitki viseči vladi je ministrstvo za delo prepustilo pisanje pomembnega zakona Levici, pod dokument pa se je pridno podpisalo vseh 43 vladnih poslancev in vseh devet socialističnih opozicijskih kameradov.
A glej ga, zlomka, nekajtedensko tišino je znova preglasil dokument, ki je še vedno zgolj parafiran.
Seveda smo kmalu po vloženem zakonu slišali vpiti poslance iz stranke vlakovodje nekdanje triperesne leve kompozicije Mira Cerarja, češ da ima SMC pomisleke glede nekaterih rešitev. Marjan Šarec je seveda dodal, da se je treba usklajevati s socialnimi partnerji. Ah, seveda. Morda bodo stisnili kakšen kompromis in primaknili še kakšen evro za zdravstvo in upokojence, pri čemer bo moralo vpitje Alenke Bratušek počasi izzveneti, da ne bi s funkcije odneslo njenega kavbojskega ministra Marka Bandellija, ki je brezsramno grozil kandidatu za župana Komna. Kdor ne razume, da je županski besednjak drugačen kot ministrski in da se ga je težko odvaditi, naj ne gre na lokalne volitve, bo morda predlagal empatični generalni sekretar Bandellijeve stranke Jernej Pavlič.
Imam občutek, da bodo v Listi Marjana Šarca nekako našli razumevanje za temperamentnega ministra sestrske liberalne stranke, saj so navsezadnje znani po najbolj kakovostnem odpuščanju. Kar glede na to, da imajo vodjo, ki sem ga razglasil za krščanskega socialista, seveda ne bi smelo presenečati. Najprej so dali drugo priložnost rasistu Črnčecu, ki je, glej ga, zlomka, po prevzemu funkcije državnega sekretarja skesano zapustil twitter.
Še večjo širino so v LMŠ pokazali pri Ivanu Simčiču. Kom? Ja Simčiču, nekdanjem poslancu Desusa, ki je pred poslansko kariero s ponarejenim spričevalom prišel do službe v Slovenski vojski. Karl Erjavec ga je vrgel iz stranke, v LMŠ pa so očitno presodili, da ga je desetletna politična karantena ozdravila. Takole so pojasnili žurnalu24.si: »V stranki LMŠ se zavedamo, da nihče ni brez napak, a tistemu, ki se teh napak zaveda in se iz njih tudi nekaj nauči ter se trudi za človeka, skupnost in državo, kar smo prepričani, da se omenjeni kandidat bo, dajemo drugo možnost, da to dokaže.« Edini pravi krščanski socialisti.
Edini pravi zeleni demokratični socialisti si s tem primerom gotovo ne bodo belili glave. To je morda tema za kakšno razpravo v koaliciji. Oni so v opoziciji.
Takšne tovarišije pa še ne.
