DOPUST

Odneslo ga je čez balanco: Ves sem bil krvav

Objavljeno 15. september 2019 16.33 | Posodobljeno 15. september 2019 16.33 | Piše: Roman Turnšek

Od zasedenega glasbenika, kot je Dejan Vunjak, bi pričakovali, da se na dopustu povsem odklopi in počiva, a letos poleti je migal, da je kaj.

Najprej na morju, nato v hribe.
Priljubljeni pevec Dejan Vunjak je kolesaril po domačem kraju in okolici, še več pa na morju in v Bovcu. Krk in Bovec sta njegovi stalni počitniški destinaciji, četudi le za nekaj kratkih dni. A kolikor jih je, je dobro, saj ima poleti sicer številne nastope. Vunjakovi imajo na Krku družinske apartmaje in jih oddajajo, Bovec z okolico pa mu je preprosto všeč, še zlasti, ko ga poveže s kolesarjenjem.
image
Na letošnjih počitnicah je premagal največji kolesarski izziv doslej.

»Ne spomnim se, kdo me je naučil kolesariti in pri katerih letih, kar je zanimivo in tudi nenavadno, glede na to, da sem res rad na kolesu. Od nekdaj sem se zelo rad vozil, saj si bil tako vedno hitreje na cilju pa še kolo je bilo edino prevozno sredstvo, ki si ga kot otrok lahko uporabljal. Zdi se mi, smo se otroci včasih na sploh več vozili s kolesi kot danes,« pravi.
Res gledam, da je čim več klanca.


Navdušenja nad poganjanjem pedal mu ni vzela niti nezgoda, v kateri se je grdo ranil. »Na domači ulici sam pri kar precejšnji hitrosti na hitro zavrl na sprednjo zavoro in me je odneslo čez balanco. Padel sem direktno na obraz, ves sem bil krvav. Spomnim se, da sem še ves mesec hodil v vrtec s krastami po obrazu.«
 

V Sočo z 12 stopinjami


Doslej je bil privrženec cestnega kolesarstva, letos se je prvič preizkusil v gorskem, med prijatelji je namreč padla ideja, da bi šli malce tudi navkreber. Izposodil si je gorsko kolo, podali so se v hribe in gozdove. »S kolesi smo šli iz Bovca na planino Božca. Vstali smo ob petih zjutraj, pozajtrkovali, pregledali in pripravili opremo, nekaj minut po šesti pa startali,« pripoveduje. Vozili so se štiri ure in pol z dvema postankoma za malico. »Naredili smo 41,27 km, če sem povsem natančen, in prišli s 300 metrov nadmorske višine na 1450 metrov. Najlepše pa je bilo, ko smo se vrnili, saj smo se takoj odpeljali do reke Soče in se z velikim veseljem vrgli vanjo, da nas je lepo ohladilo. Imela je le 12 stopinj, a to smo ugotovili šele, ko smo bili že v vodi, hehe.«

Pred vrati je že njegova naslednja pustolovščina, septembra, če bo vse po sreči, Dejana in prijatelje čaka cesta od Ljubljane do Portoroža. »V bistvu smo še vedno pri pogovorih, ampak upam, da nam uspe. To bi bil zame največji kolesarski podvig doslej,« razkrije.

Dopust, na katerem se naprezaš, marsikomu bržkone ni po godu, Dejanu pa se zdi odličen. Najraje kolesari navkreber. »Res gledam, da je čim več klanca, čeprav se marsikomu to zdi čudno ali nerazumljivo. Z vrha oziroma višine so razgledi najlepši, na stranskih cestah je prometno najbolj varno. Na pot se najraje odpravim zgodaj zjutraj ali proti poznemu popoldnevu. Takrat so dnevi najlepši. Prej vedno pogledam zemljevid, kam se odpravljam, da spoznam pot. To je nujno,« pravi.
S 300 metrov nadmorske višine so se povzpeli na 1450 metrov.


Pogosto jo s kolesi mahne skupaj z najboljšim prijateljem Tilnom Zakrajškom, ki je tudi v njegovi skupini Brendijeve barabe. Tako zaradi družbe kot varnosti namreč Dejan raje kolesari v družbi. »Rekel bi, da sem kot kolesar zelo skrben in previden in da vsekakor vozim varno. Zavedam se, da se hitro lahko kaj zgodi. Na cesti pogosto razmišljam tudi namesto drugih, da zaradi tuje krivde in napak ne nasrkam. Videl sem namreč že, kako je šel avto s preveliko hitrostjo v ovinek in trčil v avtobus, 30 sekund prej pa sem se jaz peljal skozi ta ovinek,« izda.

Pri kolesarjenju ga je najbolj strah, da bi si poškodoval roke, saj potem na nastopih ne bi mogel igrati kitare. »Vedno imam čelado in preostalo kolesarsko opremo. Razen če skočim v trgovino, takrat grem le s čelado, hehe,« še pojasni. 
Deli s prijatelji