LJUBEZEN NE POZNA MEJA

Iskrena izpoved Roka Kunaverja: Natalijina hči me je začela pisati na novo

Objavljeno 28. marec 2020 15.00 | Posodobljeno 28. marec 2020 15.00 | Piše: Anita Krizmanić

Vsestransko nadarjeni igralec in član Lutkovnega gledališča Ljubljana Rok Kunaver od začetka marca kot glavni negativec serije Najini mostovi dviguje pritisk gledalkam in gledalcem. V resnici pa je povsem drugačen kot Robert Furlan, ki je brezobziren in brezkompromisen moški. Rok je zabaven sogovornik, ki je v intervjuju za našo revijo prvič spregovoril o svojem razmerju z nekdanjo vrhunsko športno plezalko Natalijo Gros, začetku njune pravljične ljubezni ter Natalijini petletni hčerki Eli, ki ga je postavljala pred izzive, a jih je vse po vrsti uspešno prestal.

Natalija je v šovu Zvezde plešejo nahranila svojo žensko dušo in spoznala Roka. Foto Uroš Hočevar, arhiv Suzy, Ksaver Šinkar, instagram

Rok, tale vaš Robert je resnično zoprn tip, a očitno so vam vloge negativcev pisane na kožo.

Ja, to mi je reklo že nekaj ljudi, jaz pa sem prišel do drugega zaključka. To so težke vloge. Biti všečen je precej laže. Ugotovil sem, da ustvarjalci dajejo zoprne vloge dobrim igralcem. Očitno sem res dober. Priznam, da sem malce pozabil te prve dele, zato sem si zadnjič ogledal serijo in se pošteno nasmejal temu, kaj vse mi je uspelo (smeh).

»Prek mamine bolezni sem se naučil spoštovati ljudi in svoj egoizem postaviti na stran.«

Tudi v Usodnem vinu ste bili zoprnež.

André Simoné ni bil slab človek, bil je le zaljubljen moški, ki je v imenu ljubezni skril neke dokumente, skratka nič takšnega. Nina je to izkoristila, da ga je samo dan po poroki, ko se je vrnil njen sanjski moški, vrgla iz hiše. Kdo je torej tukaj slab človek? Ljudje
image
Ela ga je odprtih rok sprejela v svoje življenje. Foto Uroš Hočevar, arhiv Suzy, Ksaver Šinkar, instagram
so se vedno postavljali na njeno stran, André je bil le zaljubljen, pozneje pa je zaradi ljubosumja postal še maščevalen. Robert pa je slab. In tako nekako sem se jaz lotil teh vlog.

Bi rekli, da hitro začutite vloge negativcev?

Eno je, ko scenarij bereš, drugo pa, ko pri sebi premišljuješ, kako bi se v praksi lotil lika. Dejstvo je, da se moraš postaviti na stran lika in serije ter se odločiti, da boš z dušo in telesom stal za nečim in to predstavljal ne glede na vse. Ko so mi predstavili Roberta, se mi je zdel podoben Andréju. Rekel sem, da tega nočem več igrati, da sem to že naredil. Producenta sem vprašal, ali lahko ustvarim še bolj ogabnega in nadležnega človeka, pa mi je rekel, naj poskusim. In sem (smeh). Priznati moram, da mi je bil režiser Jaka Šuligoj v veliko pomoč. Včasih me je bilo namreč pred ekipo, v kateri so seveda tudi ženske, celo sram in sem se opravičeval zaradi ogabnih dejanj tega Roberta. No, pa smo hitro ugotovili, da je Rok Kunaver vse kaj drugega kot Robert Furlan.

Kakšen pa je potem Rok Kunaver?

Vedno sem pripravljen priskočiti na pomoč. Vedno druge postavim na prvo mesto. Moj odnos do žensk je spoštljiv, mama in oče sta me naučila popolnoma drugačnih vrednot, kot jih ima Robert. Moja soplesalka iz oddaje Zvezde plešejo (Martina Plohl, op. a.) bi lahko povedala kaj več o tem, saj je vsak ponedeljek dobila šopek rož, kar je bilo menda zelo kavalirsko. Meni se ni zdelo tako, zame je to nekaj običajnega.

Dejstvo je, da večina žensk šopka rož in kavalirstva nima za nekaj samoumevnega. Žalostno, a resnično.

Res je, tudi za večino moških takšne stvari niso samoumevne. Zato poskušam take vrednote vcepljati tudi mlajšim kolegom igralcem. Če denimo sedimo v lokalu in natakar pobira naročilo, ne dovolim, da moški prvi naroči kavo. Dame imajo vedno prednost. Zdi se mi, da so se moški v moji družbi tega navadili (smeh). Gre za osnovno spoštovanje, za bonton. Vedno pravim, da če ne premoreš spoštovanja do sebe, ga ne boš niti do drugih.
image
Rok in Natalija, ki jo njen dragi iskreno občuduje, sta si skupno gnezdece ustvarila pred približno pol leta. Foto Uroš Hočevar, arhiv Suzy, Ksaver Šinkar, instagram

Kdo od staršev je imel večji vpliv na to, da danes tako razmišljate?

Zelo lepo sta se dopolnjevala. Mama je že pred mojim rojstvom zbolela za multiplo sklerozo. S to boleznijo tisočerih obrazov smo živeli po svoje. Nekdanji sošolec, s katerim sva se pred nekaj leti dobila na pivu, mi je rekel, da nisem imel normalnega otroštva. Rekel sem mu, da klati neumnosti. Pa me je spomnil, da smo bili stari deset let, na igrišču smo igrali košarko, jaz pa sem sredi igre rekel, da moram domov pomagat mami pripraviti kosilo. Zame je bilo to nekaj povsem normalnega, za druge desetletnike pa ne. Čeprav sem edinec, nikoli nisem bil edinec. Znam pomivati, pospravljati, skrbeti zase. Prek mamine bolezni sem se naučil spoštovati ljudi, predvsem pa sem bil zaradi tega primoran svoj egoizem postaviti na stran. Oče me je po drugi strani vedno navdihoval kot moški in kavalir stare šole.

Bi rekli, da se tako dobro razumete z očetom in mamo, ker vas je njena bolezen povezala?

Mamine bolezni nismo nikoli obravnavali kot sovražnico, ki bi nas omejevala. Borili smo se, živeli smo z njo in jo poskušali na različne načine pretentati. Najbolje nam je to uspevalo z veliko humorja. Mi trije smo se zelo veliko smejali. Lepo smo se imeli in na otroštvo imam zelo lepe spomine.

»Natalija je biser. Je razumevajoča, včasih še preveč.«

Natalijina hči Ela ni vaša biološka hči, a vas je sprejela za svojega, vi pa njo za svojo. Ste kdaj premišljevali o otroku in vzgoji, preden ste spoznali Natalijo?

Jaz se nisem postavil v vlogo Elinega očeta, v njeno življenje nisem vstopil, da bi bil njen oče. Tudi ona tega ni sprejela takoj. Vzpostavila sva odnos. Zdaj že več kot pol leta živimo skupaj in se najina vez intenzivno poglablja. Vidim in čutim, da me spoštuje, jaz pa njo. Imava se rada. Učim jo izražati svoja čustva. Nisem njen biološki oče, a so se karte tako razdelile. Od Ele nikoli nisem zahteval, da me kliče oče. Ona pravi, da je mami mami, oči je Jure (Breceljnik, Natalijin pokojni partner, op. a.), Rok in mami sta pa starša. To je njena klasifikacija. Na koncu je najbolj pomembno, da sem do nje pošten in pravičen in da ji ne lažem.
image
Rok Kunaver v vlogi zlobnega brata. Foto Uroš Hočevar, arhiv Suzy, Ksaver Šinkar, instagram

Zanimivo, česa nas otroci naučijo o nas samih, mar ne?

Ogromno stvari. Začela me je pisati na novo. Moje prioritete so se spremenile. Naučila me je, da je pomembno živeti za nekoga. Pri mami nikoli nisem imel občutka, da bi nekaj moral storiti, saj je bil tam oče vedno prvi v vrsti, tukaj pa je drugače, čeprav je Natalija njena mama. Ko je Natalija dojela dinamiko med mano in Elo, nama je dala prostor, za kar sem ji neizmerno hvaležen.

Pa je res nekaj posebnega ta vez med očetom in hčerko, mar ne?

Če pomislim za nazaj, me je Ela na začetku malce preizkušala. Prestati sem moral kar nekaj testov, a očitno sem že nekaj naredil prav, da mi je dala dovoljenje, da jo vzgajam. Očitno je ugotovila, da sem kul model, ki nekaj zna in ve.

Potem lahko rečeva, da je to najtežja vloga, v kateri ste se znašli?

Zagotovo je najtežji izziv. Ne bi pa temu rekel vloga. Vem, da ljudje starševstvo poimenujejo vloga, ampak kot igralec, ki vloge ustvarja, je vloga zame fiktivna stvar. Igralci z vlogami v gledališču in na filmu nekaj sporočamo, liki, ki jih ustvarimo, so metafora, življenje pa ni. Biti starš pa je še kako resnično in odgovorno. Starševstvo je moj najtežji, ampak moram poudariti, da tudi najlepši izziv.

Ko sva pri igri in vlogah, ne moreva mimo še ene vaše velike ljubezni – gledališča. Kako se zdaj znajdete v vseh teh vlogah in službah, jih je preveč?

Včasih jih je res preveč, a reči moram, da ima Lutkovno gledališče veliko posluha. Ne pritožujem se, saj rad delam, a dan ima samo 24 ur. Doživel sem celo, da sem bil na snemanju serije od šestih do devetih zjutraj, uro pozneje sem že imel predstavo, ob
image
Rok Kunaver v vlogi zlobnega brata. Foto Uroš Hočevar, arhiv Suzy, Ksaver Šinkar, instagram
dvanajstih sem šel nazaj na snemanje, pojedel kosilo, snemal od pol dveh do štirih, se vrnil v gledališče, kjer sem imel še eno predstavo, in domov prišel ob osmih zvečer. Tudi takšni dnevi so.

Marsikatera ženska verjetno ne bi bila usmiljena do takšnega urnika.

Natalija je biser. Je razumevajoča, včasih še preveč. Lahko bi to izkoriščal sebi v prid, a se tega ne grem. No, če že, potem si vzamem kakšen trenutek zase. Ugotovil sem namreč, da je zelo pomembno, da je človek zadovoljen, da lahko osrečuje in daje zadovoljstvo drugim. Natalija to kot nekdanja vrhunska športnica razume in mi da proste roke, seveda tudi kaj zahteva od mene. In to ji moram zagotoviti (smeh).

Seveda, saj se ji morate oddolžiti za vse tiste dolge dni, ko vas ni.

Z veseljem najdem takšne trenutke in sem samo z njo in z Elo. Včasih Elo peljeva v varstvo k starim staršem in imava čas zase. Takrat je vse poplačano.

Vajina ljubezen traja dve leti, mar ne?

Tega nisva nikomur povedala. Najina ljubezen se je začela po koncu oddaje Zvezde plešejo, čeprav je med nama že na začetku preskočila iskrica. Sva pa oba odrasla človeka, ki sta se o vsem skupaj resno pogovorila in si priznala, da se nekaj dogaja, a da sva v oddajo prišla vsak s svojimi cilji. Oba sva jih želela izpolniti, zato sva vse skupaj dala na stran, in potem se je zgodilo. Dejstvo je, da ima Natalija miselnost profesionalne športnice, je sistematična, in ko se za nekaj odloči, to tudi naredi. Večkrat sem ji rekel, da če bi se jaz znal lotiti svoje kariere, kot se ona loteva vseh stvari v življenju, bi bil Hollywood zame premajhen (smeh).

Resnično jo občudujete, kajne?

Seveda, če bi jo poznali tako, kot jo poznam jaz, bi jo vi tudi.

Ste kdaj premišljevali o tem, da so vam močne ženske usojene?

O tem sem že razmišljal, a si raje nisem odgovoril na to vprašanje. Nočem poznati odgovora. Je že prav tako, kot je. Očitno imam karakter in osebnost, da se lahko spoprijemam s takšno energijo (smeh). Očitno zmorem, in zato mi jih vesolje pošilja.

Temu bi jaz rekla blagoslov.

Jaz pa nisem čisto prepričan (smeh). Pregovor pravi: Blagor nevednim. Prepričan sem, da bi mi bilo laže, če jih ne bi razumel. Ampak očitno jih. Imam dar za opazovanje, in če pozorno opazuješ, ti je marsikaj zelo hitro jasno. Nekdo je razdelil karte in jaz sem dobil takšne, vsak razpolaga s tem, kar dobi, in od vsakega izmed nas je odvisno, kaj bo s tem naredil.




Deli s prijatelji