FOTO: Gnojilo, ki je rešilo perujsko ekonomijo

Na koncu pa sem odkrila pravo bogastvo – zgodovine, kulture, religije, okusov, priznam, tudi kupe smeti in sivino, a pisano paleto življenja, ki ga krasijo prelivajoči se odtenki mavrice.

Te s svojimi barvami ne riše samo narava, ampak predvsem ljudje, ki verjamejo v mater zemljo in živijo od danih bogastev – koruza, krompir, koka, srebro je le nekaj surovin, ki jih pridobivajo iz nje. Tukaj so še živali, od kondorjev do lam in alpak ter morskih prašičkov. Vsaka ima poseben namen in pomen v njihovem svetu, ki je za nas, Evropejce, preprosto rečeno, nepojmljiv. Ključ do razkritja skrivnosti bo torej: pričakuj nepričakovano.

Približno 250 kilometrov od prestolnice Lime leži obalno mestece Paracas, izhodišče za ogled ptičjega raja, ki je po svojem ekosistemu neponovljiv. Ni skrivnost, da ptiči, kot vse živali, jedo. In iztrebljajo. Pri nas velja prepričanje, da se ti bo, če se ptica podela nate z neba, nasmehnila sreča. Nisem prepričana, da imajo podobno verovanje Perujci, a sreča se je s ptičjimi iztrebki nasmehnila tudi njim.

Gvano čuva policija

Na pečinah se soncu nastavljajo zavaljeni tjulnji in morski levi, med zanimivimi skalnimi oblikami pa gnezdijo pomembni predstavniki ptic, kot so pelikani, modronogi stmoglavci, ogroženi humboldtovi pingvini in kormorani, katerih iztrebki so cenjeni bolj kot zlato. Gvano, kot so poimenovali te izločke, je namreč zelo cenjeno gnojilo v ekološkem poljedelstvu, v 19. stoletju pa je imelo pomemben vpliv ne samo na rodovitnost polj, ki so hranila lačna usta okoličanov, ampak se je z izvozom ptičjega pridelka dvignilo gospodarstvo celotne regije. Še danes nad zavarovanim območjem, kjer se zaradi obilice rib – te se prehranjujejo z algami, z njimi pa želodce polnijo druge vrste – kopiči še več marinskega življa, bdi policija.

Da ne bi zmotili procesa, smo lahko obiskovalci neponovljiv ekosistem opazovali le s krova turistične ladjice, pred nepričakovano srečo z neba primerno opremljeni s pokrivali. Na kopno lahko namreč stopijo le predstavniki pooblaščene družbe, ta pa vsakih sedem let pobere nanos živalskih izločkov. Ko so začeli govno strgati s skal, je bilo materiala za 30 metrov, zdaj pa ga vsako leto nastane približno tisoč ton.

Trizob, ki kaže pot

Ptiči vseh vrst pa niso edini fotomodeli, ki krasijo skalnate otočke, tukaj je še zanimiv motiv, ki ne uide objektivu kamere. Trizob, zapečen v pesek. Razlagov, kdo in zakaj je ustvaril linije, vklesane več kot pol metra v skalo, ki jih pesek nikoli ne zasuje, je, kot bom na poti ugotovila še večkrat, v svetu Latinske Amerike vedno več. Po nekaterih naj bi geoglif predstavljal srednjeameriško drevo sveta, po drugih bilko halucinogene rastline, po tretjih pa strelovod stvarnika sveta, boga Virakoče. Tega naj bi častila že starodavna ljudstva, v bližini so na primer našli lončene izdelke kulture Paracas, ki segajo v drugo stoletje pred našim štetjem.
Teorij je torej več, dejstvo pa eno: znamenje že tisočletja kaže pot mornarjem – videlo naj bi se ga na 20 kilometrov – in geoglifa se je prav zato prijelo ime El Candelabro oziroma svetilnik, ki vodi do Andov.