Za štedilnikom prejel klic, ki je spremenil vse

LJUBLJANA – Takih ne delajo več, rokometašev z ulice, namreč. Proizvodnja se je ustavila okrog leta 1980. Po Urošu Zormanu in Alešu Pajoviču je športne copate na klin obesil še Luka Žvižej, rekordni strelec slovenske reprezentance. Tudi on se podaja v trenerske vode, vrača se v Celje Pivovarno Laško, kjer se je začela lepa kariera.

»Dovolj je bilo, raje sam rečem, kdaj je konec, kot da mi to povedo drugi. Grem, dokler lahko še na svojih nogah zapustim igrišče. Ne bom se prepustil lenarjenju, da bi se kdaj vrnil, pa ni možnosti,« je zatrdil Žvižej, s 702 goloma prvi na večni lestvici slovenskih strelcev. Malce se je moral popraviti, tekma njegovega zadnjega kluba Mindna 9. junija ni bila zadnja. Uradno bo konec 24. oktobra, ko se bosta na t. i. Rokometni simfoniji v celjskem Zlatorogu pomerili Žvižejeva in Zormanova ekipa.


»To bo spektakel brez primere, prisotne bodo največje zvezde, ki so pustile pečat v celjskem, slovenskem in evropskem rokometu. Imen ne bi razkrival, lahko pa ste prepričani, da bo kaj videti,« je na jesenski šov povabil 38-letni Žvižej, ki bo storil vse, da bo njegovo moštvo boljše od Zormanovega.
 

V Blaugrani ni bil turist

Celje, Santander, Barcelona, Szeged, Celje, Minden so bile glavne postaje v njegovi karieri, vrhunec katere se je zgodil že relativno zgodaj. V Celju leta 2003 zanj ni bilo prostora in s culo na rami jo je mahnil s trebuhom za kruhom.

»V Španijo. Začel sem v Eldi v tretji ligi, hitro šel v Torreviejo (2. liga) in nato v Santander (1. liga), vse to v 14 dneh. Bil sem zadovoljen, da igram, da sem ob morju, nameraval sem se naučiti deskanja. Ne bom pozabil dneva, ko me je poklical hrvaški zastopnik in me vprašal, kaj delam. Povedal sem, da si kuham kosilo. Ko mi je rekel, da si igralci Barcelone obrokov ne pripravljajo sami, sprva nisem doumel, kaj govori. Šele po tretji ponovitvi sem spoznal, da so se mi uresničile sanje. Podpisal sem za veliko Barço. Prej sem si mislil, ko bi vsaj enkrat od znotraj videl dvorano Blaugrana in občutil ta hram, četudi kot turist. Pa sem prišel v svetem modro-rdečem dresu, še zdaj mi gredo kocine pokonci, ko se spomnim,« je proti nebu pogledal Luka.

Zvezd se je dotaknil v naslednji sezoni 2004/05, ko je z Barcelono osvojil ligo prvakov, v finalu je proti velikemu tekmecu Ciudadu Realu, za katerega sta igrala Sergej Rutenka in Aleš Pajovič, zabil tudi gol.
 

Raje v trenirki kot srajci

Iz Španije se je za tri leta (2007–2010) preselil na Madžarsko in se zasidral v srca navijačev Pick Szegeda, od tam pa se je vrnil v matično Celje, kjer je kmalu postal kapetan in kot tak v sedmih letih dvignil po štiri lovorike za državnega in pokalnega prvaka.

Ker s Celjani ni našel skupnega jezika, jo je za dve leti mahnil še v bundesligo, zdaj pa bo njegova služba spet v Zlatorogu, kjer je preživel deset sezon, je četrti najboljši strelec kluba (1392 golov) in četrti na večni lestvici nastopov (396). Funkcija je sicer precej nedorečena, pridružen bo ekipi, ki »skrbi za stvari na igrišču in ob njem«.

»Vesel sem, da bom svojo pot nadaljeval tam, kjer sem jo začel. To je moj klub, Celje je moje mesto. Mikajo me trenerske vode, nekako se ne vidim v srajci v pisarni, a nobena naloga mi ne bo odveč. Naj se nova zgodba začne!«