HOKEJ

Bojkotiral sovjetsko himno

Objavljeno 28. april 2020 12.57 | Posodobljeno 28. april 2020 12.57 | Piše: Siniša Uroševič

Pred 30 leti so hokejisti Sovjetske zveze na SP zadnjič osvojili naslov. Latvijskemu vratarju Artursu Irbeju ni bilo pogodu igranje za skupno državo.

Latvijec Arturs Irbe seveda kot vsi iz baltskih državic ni prebolel sovjetskih okupacij. FOTO: neosaturn
Ko se april prevesi v drugo polovico in so pred vrati dnevi prvomajskih praznikov, ljubiteljem hokeja po Evropi misli uhajajo k svetovnemu prvenstvu. Gre za tradicionalni termin festivala igre s palicami in ploščkom. Letos je virus odnesel načrtovano prvenstvo v Švici, kjer so že večkrat gostili odmevna hokejska tekmovanja. Tudi šampionat pred natanko 30 leti. Takrat je Sovjetska zveza v Bernu osvojila svoj zadnji hokejski naslov pred razpadom in nastankom novih samostojnih držav.

Revolucionaren prehod je bil sprva mehak in je nekdanje republike tudi na športnih tekmovanjih združeval pod zastavo Skupnosti neodvisnih držav. Tako je prav ta selekcija, denimo, osvojila olimpijsko zlato hokejskega turnirja v Albertvillu 1992.

A kakor koli, Sovjetska zveza je osvojila kar 22 naslovov najboljše hokejske reprezentance na svetu, nazadnje je bila na vrhu prav pred 30 leti na zanimivem prvenstvu v Bernu in Fribourgu. To je bila še doba, ko je na osrednjem mednarodnem tekmovanju hokejske sezone nastopilo le 8 izbranih selekcij (danes jih je 16), ni pa bilo nujno, da je med njimi domače moštvo. Švicarji so bili takrat člani drugega kakovostnega razreda in so tisto leto na prvenstvu v Franciji zmagali.

Sovjetski igralci so bili tako najboljši na švicarskem ledu, kjer sprva kaj prida niso blesteli, nato pa so bili v finalni skupini – takrat niso igrali na izločanje, temveč se je v treh krogih najboljša četverica pomerila med seboj za naslov prvakov – silno prepričljivi, gladko so ugnali Švedsko, Kanado in ČSSR ter s skupno razliko v golih kar 15:1 gladko osvojili svojo 22. lovoriko.
 

Vojaška disciplina


Šlo je za novi ruski rod s Sergejem Fjodorovom in Pavlom Burejem, ki sta si nato po izginotju političnih ter posledično športnih ovir zgradila izjemno kariero onstran Atlantika v NHL. Pri reprezentanci so bili tudi nekateri asi iz tiste slavne reprezentance osemdesetih, denimo Vjačeslav Fetisov in Sergej Makarov, moštvo je vodil nepozabni Viktor Tihonov, predstavnik vojaške ruske discipline, ovrednotene tudi pri moskovskem klubu CSKA, najuspešnejšem v evropski hokejski zgodovini. Med igralci, ki niso bili Rusi, sta pri tej zadnji sovjetski ekipi izstopala Ukrajinec Dmitrij Hristič (pred leti je bil gost rojaka Valerija Šahraja, nekoč tudi slovenskega reprezentanta, na Bledu) ter odličen latvijski vratar Arturs Irbe.

Besede slednjega so pred leti močno odmevale v Moskvi: »Seveda sem bil ponosen, da sem v moštvu s takšnimi hokejskimi mojstri. Toda ni mi bilo všeč, da sem igral za Sovjetsko zvezo. Zato sem vedno med izvajanjem himne, namesto da bi kot soigralci gledal v zastavo, iz protesta spustil glavo navzdol.« 




Deli s prijatelji