Prva zaobljuba v obnovljeni cerkvici

Vaščani Dobrave so prispevali polovico denarja – preostalega pa župnija Dobrnič – in znoj, da so zgledno prenovili podružnično Marijino cerkev, zgrajeno najpozneje v 14. stoletju ter v zapisu prvič omenjeno leta 1526. In obnova, resda je trajala nekaj let, je bila zares temeljita, od elektrifikacije zvonov, enega so jim še dodali – podarila ga je župnija kraja, kjer so namestili nove bronaste – do novega strelovoda, odvodnjavanja, dohodnih poti in škarp, sanirali so razpoke, pobelili zunanje in notranje stene, kupili nove lesene klopi s podestom in, za veliki finale, v novo podobo odeli še vse tri dele v sklopu glavnega oltarja ter oba stranska, prižnico, križev pot in orgelsko omaro.

V takšni svetleči podobi bi cerkvica čakala na žegnanje 8. septembra, mali šmaren torej, praznik Marijinega rojstva. Ampak je vrata odprla že prej, minulo soboto.

Takrat je, tako prenovljena, gostila prva mladoporočenca, Bernardo Pirc in Miho Menegalijo. Pred skoraj 18 leti, 24. avgusta 2000, ju je spoznal Janez Jerovšek, ki je bil, se že tako spodobi, ženinova priča.

»Prvih sedem let sva z mamo Marjano živeli na Dobravi. Med vaščani sem se zelo dobro počutila, saj sem kot deklica rada hodila naokrog po vasi in bila pri vseh dobrodošla. Še zdaj se rada vračam k sorodnikom. Izbira lokacije cerkvene poroke zato ni bila težka. Cerkvica, njena notranjost in okolica, je naravnost čudovita za poroke,« je povedala Bernarda. Z Miho imata dva otroka, leta 2008 se jima je rodil Aljaž, pred štirimi leti še Vesna.

Po civilnem obredu v prav tako idiličnem okolju žužemberškega gradu so se svatje odpravili proti Dobravi, mladoporočenca je peljal šef servisa B.H.S. Smolič Dobrava in prvi mož PGD Dobrnič pa ob Jožetu Gazvodi tudi cerkveni ključar Pavle Smolič, in to v snežno belem oldsmobilu kabrioletu, letnik 1968, ki ga je prijazno posodil prokurist trebanjskega Bartoga Matej Umek.

Na Dobravi pa: »Že nekaj časa so bratranci in sestrični govorili, da nama bodo postavili mlaje. Ampak da bo pri tem sodelovala kar cela vas, tega pa nisva pričakovala. To je bilo res lepo presenečenje. Na dan poroke so vaščani pripravili šrango, ki jo je vodil Štefan Krese,« se je nasmehnila Bernarda. »Zato iskrena hvala vsem vaščanom, še posebno Jožetu in Majdi Gazvoda, domačemu župniku Milošu Koširju ter župniku, ki je opravil obred, Sašu Kovaču.«

In je bila cerkvica kar premajhna za vse svate, ne samo da so zasedli klopi, še vrata so morala biti odprta, da so lahko vsaj vsi stali. Župnik iz Zagradca Sašo Kovač je zatem v jako živi in življenjski, tudi duhoviti maniri mladoporočencema na srce položil tisto, čemur sta že zvesta vseh osemnajst let ljubezni, da bosta skupaj v dobrem in slabem, da se bosta spoštovala in se, kar dandanašnji najbrž res marsikateri par zanemari – poslušala.

In cerkveno vzeta Bernarda in Miha sta se z veselimi svati odpeljala naprej na praznovanje, v Dobravi pa upajo, da bodo v prenovljeni cerkvi pozdravili in vse najboljše v skupnem življenju zaželeli še kateremu paru. Čim več parom.