Pritrkavajo v ritmu polke in valčka

MENGEŠ – »Zvonovi nas vabijo tudi k cerkvenim opravilom, opozarjajo, da se od koga poslavljamo, še posebno lepo vlogo pa opravljajo ob praznikih in slovesnih priložnostih sploh,« pravi mengeški pisatelj in etnolog Ivan Sivec. »Pri tem se verjetno kar premalo zavedamo, da je prav – kot pravijo na Gorenjskem – pritrkavanje, poseben način slovesnega zvonjenja, naša velika značilnost, prav Mengeš pa je eno od tovrstnih kakovostnih središč.«

V Enciklopediji Slovenije lahko preberemo, da je pritrkavanje zvonjenje, pri katerem se udarja na zvonove neposredno s kembljem in z lesenim kijem po določenih ritmičnih obrazcih. Od aprila letos je pritrkavanje vpisano v register nesnovne dediščine.

Če bi v Mengšu iskali človeka, ki je največ naredil na področju pritrkavanja, bi vas zagotovo napotili v Medvedovo ulico, kjer živi danes 88-letni Franc Blejc, mentor in mojster pritrkavanja, od leta 2002 častni občan Mengša. Ko je bil star 18 let, se je prijavil v Prostovoljno gasilsko društvo Mengeš, že dve leti prej pa se je začel ukvarjati s pritrkavanjem. To danes primerja z glasbo. »Na Slovenskem je za to slovesno glasbo veliko različnih izrazov,« pravi Blejc. »Štajerci pritrkavanju pravijo trjanjčenje, Gorenjci v okolici Bleda poznajo izraz nabijanje, potem so še izrazi klenkanje in pinkanje. To je glasba, ki je v Sloveniji znana že 600 let, obstaja okoli 400 melodij, nastajajo tudi nove.«


Vrsto let si je prizadeval, da bi mengeški pritrkovalci dobili miniaturne zvonove. Z njimi lahko navdušeni pritrkovalci nemoteno vadijo. »Vaje so zdaj nekoliko lažje, saj imamo na voljo miniaturne zvonove, ki pa tudi niso tako majhni,« pripoveduje Franc. »Ko so z njimi pred leti v Mengšu gostovali pritrkovalci z Vrhnike, so navdušili tudi nas. S sponzorji smo potem zbrali denar in kupili miniaturne zvonove. Z njimi smo pritrkavali tudi ob spremljavi pihalnega orkestra ali ob zvokih narodno-zabavnega ansambla,« pravi.

Kaj pa včasih, kako so lahko vadili, saj bi se zvonovi zagotovo slišali daleč naokoli? »Imeli smo lesena kladivca, s katerimi smo udarjali po zvonovih, tako da zvoki niso povzročali prevelikega hrupa,« odgovarja. »Danes je v zvoniku mengeške cerkve sv. Mihaela pet zvonov, štirje so za zvonjenje, na vrhu zvonika pa je še navček, najbolj žalosten zvon, ki se oglaša le ob smrti.«
Zanima nas, kako so melodije zapisane. »S posebnimi znaki in številkami,« odgovarja Blejc. »Melodije, ki jih igramo z zvonovi, sem zbral tudi sam in jih zapisal v knjižici. Poznamo dvoje vrst: ko veliki zvon niha, pravimo, da igramo leteče melodije, ko pa vsi zvonovi mirujejo, so to – kot pravimo pritrkovalci – stoječe melodije. Vse so v ritmu polke ali valčka.«