BORKA
Prepevali so za svojo učiteljico na vozičku
Matejka Koštric od svojega desetega leta ne more hoditi, a se nikdar ni čutila izključene. Na šoli v Črenšovcih, kjer dela, zbirajo sredstva za nakup prilagojenega avta.
Odpri galerijo
Matejka Koštric je vedno optimistična.
ČRENŠOVCI – V nabito polni telovadnici Osnovne šole Franceta Prešerna Črenšovci so v nedeljo, ravno na svetovni dan invalidov, z dobrodelnim koncertom Objem srca začeli praznični december. Na koncertu je občina Črenšovci v sodelovanju z domačim kulturno-turističnim društvom in Rotary klubom Martjanci zbirala finančna sredstva za nakup prilagojenega avta za Matejko Koštric, invalidko iz Dolnje Bistrice, ki so ji na osnovni šoli omogočili podporno zaposlitev za polovični delovni čas.
»Matejkina prisotnost na naši šoli je izjemnega pomena, a ne samo zanjo, ampak tudi za naše otroke, ki z njeno pomočjo spoznavajo in sprejemajo drugačnost. S koncertom za Matejko se je pri nas začel praznični čas, saj je bil tudi prelepo darilo za vse obiskovalce in nastopajoče,« je povedala ravnateljica črenšovske šole Marija Horvat.
Sedemintridesetletna Matejka je že od desetega leta na invalidskem vozičku. Znaki polionevropatije, pri kateri odmirajo živčni končiči, mišice pa so zaradi tega brez moči, so se začeli kazati kmalu po tem, ko je shodila. Težko je hodila, večkrat je padla, pri hoji je pogosto iskala opore. Stanje se je le še slabšalo in bolezen jo je pri desetih letih prikovala na invalidski voziček. »Čutim, kakšen bi moral biti gib, vendar nimam moči, da bi ga izvedla. Moje gibanje je zelo oslabljeno. Pozimi so problem prehladi, ki moje telo dodatno izčrpajo. Takrat potrebujem še več nege,« svoje težave opisuje Matejka, ki se kljub vsemu lahko samostojno premika z vozičkom, piše s svinčnikom, uporablja telefon in računalnik, pri vseh drugih opravilih pa potrebuje pomoč.
A njena invalidnost je ni ustavila pri šolanju, po končanem osnovnem se je vpisala na Gimnazijo Frana Miklošiča Ljutomer. Največja ovira so bile stopnice, vendar se med sošolci nikoli ni počutila izključene, zatrjuje: »Nosili so me iz nadstropja v nadstropje in med nami so se hitro spletla prijateljstva.« K pouku in nazaj domov jo je vsak dan vozila mama Terezija, ki je sprva delala v tovarni za polovični delovni čas, nato pa je službo pustila in se posvetila hčerki.
Po maturi so starši z njo odšli v Ljubljano, kjer je Matejka na filozofski fakulteti končala študij nemškega jezika in književnosti ter vzporedno študij medjezikovnega posredovanja. Zanimalo jo je, kako živijo in razmišljajo ljudje po svetu, tuji jeziki so ji pomenili okno v svet. Razmišljala je tudi praktično, poudarja, saj je prevajanje nekaj, kar lahko počne kot invalid, zato je pozneje imela več možnosti za delo.
Ena od dejavnosti, ki so za vse zdrave ljudi samoumevne, je ples. Če se je morala Matejka zaradi svoje invalidnosti marsičemu odreči, se plesu ni, saj je to, kot je povedala nekaj posebnega, čarobnega, ko pozabi na vse ovire in poleti v plesni pravljici. Že kot punčka je z navdušenjem opazovala plesalke in plesalce, predvsem balerine, in sanjala, da bo nekoč tudi sama plesalka. A vendar so se njene sanje zaradi njene bolezni že zelo hitro razblinile.
Čez mnogo let pa se ji je nasmehnila sreča. Pri iskanju študijske literature je naletela na nemški članek o plesu na invalidskem vozičku, s čimer je dobila kanček upanja, da bi nekoč tudi sama lahko zaplesala. In res, kmalu po tem se je ples na invalidskem vozičku začel širiti tudi v Sloveniji. Ena prvih plesnih zgodb se je zgodila leta 2005, ko je Društvo študentov invalidov zaprosilo plesnega učitelja Miho Krušiča, da bi postal njihov trener in učitelj. Skupaj so pripravili plesno predstavo na vozičkih, v njej je prvič zaplesala tudi Matejka. Plesni ekipi se je pridružila sredi priprav, s trdim delom usvojila plesno znanje in nastopila v ljubljanskih Križankah.
Ni pa ostalo pri tem. Svoje plesno znanje si je vztrajno dekle, ki ne kloni pred ovirami, želelo nadgraditi. A če je med študijem v Ljubljani hitro našla soplesalca, je bilo to potem, ko se je vrnila v Prekmurje, skoraj nemogoče. Pa vendar je le našla nekoga, ki je sprejel njeno vabilo na ples, in sicer mladega plesalca standardnih in latinskoameriških plesov Blaža Šumaka iz Turnišča.
»Ko zaplešem, moja duša poleti. Skozi ples lahko hodim, letim, sanjam. To je magični trenutek, ko lahko za hip pozabim na vse težave v življenju,« razlaga Matejka, ki se giblje z električnim vozičkom. Kot pravi, pa je ta pri plesu večkrat slabost, ročni namreč omogoča bolj spontano gibanje.
Bistričanka, ki jo zelo veselijo tudi narava, živali in fotografija, zelo rada dela in nastopa tudi z otroki in šolarji. Kot pravi, tako skupaj podirajo marsikateri predsodek.
»Otrokom pokažem, da smo invalidi takšni kot drugi ljudje in da je voziček le pripomoček za premikanje.«
Kot še pove Matejka, brez podpore pravih ljudi ne bi zmogla. Zato je neizmerno hvaležna svojim sodelavkam in sodelavcem, predvsem ravnateljici Mariji Horvat, ki ji omogoča in daje priložnost, da ples predstavi drugim, ter drugim sodelavcem, prijateljem in ne nazadnje družini, ki jo podpira pri njenih sanjah.
Ples ji je prinesel smisel življenja.
»Matejkina prisotnost na naši šoli je izjemnega pomena, a ne samo zanjo, ampak tudi za naše otroke, ki z njeno pomočjo spoznavajo in sprejemajo drugačnost. S koncertom za Matejko se je pri nas začel praznični čas, saj je bil tudi prelepo darilo za vse obiskovalce in nastopajoče,« je povedala ravnateljica črenšovske šole Marija Horvat.
Že od desetega leta na vozičku
Sedemintridesetletna Matejka je že od desetega leta na invalidskem vozičku. Znaki polionevropatije, pri kateri odmirajo živčni končiči, mišice pa so zaradi tega brez moči, so se začeli kazati kmalu po tem, ko je shodila. Težko je hodila, večkrat je padla, pri hoji je pogosto iskala opore. Stanje se je le še slabšalo in bolezen jo je pri desetih letih prikovala na invalidski voziček. »Čutim, kakšen bi moral biti gib, vendar nimam moči, da bi ga izvedla. Moje gibanje je zelo oslabljeno. Pozimi so problem prehladi, ki moje telo dodatno izčrpajo. Takrat potrebujem še več nege,« svoje težave opisuje Matejka, ki se kljub vsemu lahko samostojno premika z vozičkom, piše s svinčnikom, uporablja telefon in računalnik, pri vseh drugih opravilih pa potrebuje pomoč.
Zapela je tudi Tanja Žagar.
A njena invalidnost je ni ustavila pri šolanju, po končanem osnovnem se je vpisala na Gimnazijo Frana Miklošiča Ljutomer. Največja ovira so bile stopnice, vendar se med sošolci nikoli ni počutila izključene, zatrjuje: »Nosili so me iz nadstropja v nadstropje in med nami so se hitro spletla prijateljstva.« K pouku in nazaj domov jo je vsak dan vozila mama Terezija, ki je sprva delala v tovarni za polovični delovni čas, nato pa je službo pustila in se posvetila hčerki.
Robi Bojanec igra za reprezentanco. FOTO: Drago Perko
Po maturi so starši z njo odšli v Ljubljano, kjer je Matejka na filozofski fakulteti končala študij nemškega jezika in književnosti ter vzporedno študij medjezikovnega posredovanja. Zanimalo jo je, kako živijo in razmišljajo ljudje po svetu, tuji jeziki so ji pomenili okno v svet. Razmišljala je tudi praktično, poudarja, saj je prevajanje nekaj, kar lahko počne kot invalid, zato je pozneje imela več možnosti za delo.
Sanje so se ji razblinile
Ena od dejavnosti, ki so za vse zdrave ljudi samoumevne, je ples. Če se je morala Matejka zaradi svoje invalidnosti marsičemu odreči, se plesu ni, saj je to, kot je povedala nekaj posebnega, čarobnega, ko pozabi na vse ovire in poleti v plesni pravljici. Že kot punčka je z navdušenjem opazovala plesalke in plesalce, predvsem balerine, in sanjala, da bo nekoč tudi sama plesalka. A vendar so se njene sanje zaradi njene bolezni že zelo hitro razblinile.
Na obisku pri košarkarjih Krke
Ko je treba, športniki, niti košarkarji niso izjema, stopijo skupaj. Tako je letos poleti na primer naš košarkarski as Goran Dragić z dvema akcijama pomagal, da je Robi Bojanec iz Ždinje vasi pri Novem mestu dobil pravi košarkarski invalidski voziček. Robi je član Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja, ambasador programa Postani športnik in košarkarski reprezentant Slovenije. Minuli ponedeljek je skupaj s selektorjem reprezentance Žigo Kobaševičem obiskal trening igralcev Krke, ki so ga ob svetovnem dnevu invalidov povabili medse. Bojanec je pokazal par specifik športa, dolenjske košarkarje pa navdušil s prefinjeno tehniko meta in obvladovanjem vozička. D. P.
Ko je treba, športniki, niti košarkarji niso izjema, stopijo skupaj. Tako je letos poleti na primer naš košarkarski as Goran Dragić z dvema akcijama pomagal, da je Robi Bojanec iz Ždinje vasi pri Novem mestu dobil pravi košarkarski invalidski voziček. Robi je član Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja, ambasador programa Postani športnik in košarkarski reprezentant Slovenije. Minuli ponedeljek je skupaj s selektorjem reprezentance Žigo Kobaševičem obiskal trening igralcev Krke, ki so ga ob svetovnem dnevu invalidov povabili medse. Bojanec je pokazal par specifik športa, dolenjske košarkarje pa navdušil s prefinjeno tehniko meta in obvladovanjem vozička. D. P.
Čez mnogo let pa se ji je nasmehnila sreča. Pri iskanju študijske literature je naletela na nemški članek o plesu na invalidskem vozičku, s čimer je dobila kanček upanja, da bi nekoč tudi sama lahko zaplesala. In res, kmalu po tem se je ples na invalidskem vozičku začel širiti tudi v Sloveniji. Ena prvih plesnih zgodb se je zgodila leta 2005, ko je Društvo študentov invalidov zaprosilo plesnega učitelja Miho Krušiča, da bi postal njihov trener in učitelj. Skupaj so pripravili plesno predstavo na vozičkih, v njej je prvič zaplesala tudi Matejka. Plesni ekipi se je pridružila sredi priprav, s trdim delom usvojila plesno znanje in nastopila v ljubljanskih Križankah.
Ni pa ostalo pri tem. Svoje plesno znanje si je vztrajno dekle, ki ne kloni pred ovirami, želelo nadgraditi. A če je med študijem v Ljubljani hitro našla soplesalca, je bilo to potem, ko se je vrnila v Prekmurje, skoraj nemogoče. Pa vendar je le našla nekoga, ki je sprejel njeno vabilo na ples, in sicer mladega plesalca standardnih in latinskoameriških plesov Blaža Šumaka iz Turnišča.
Hvaležna sodelavcem
»Ko zaplešem, moja duša poleti. Skozi ples lahko hodim, letim, sanjam. To je magični trenutek, ko lahko za hip pozabim na vse težave v življenju,« razlaga Matejka, ki se giblje z električnim vozičkom. Kot pravi, pa je ta pri plesu večkrat slabost, ročni namreč omogoča bolj spontano gibanje.
Bistričanka, ki jo zelo veselijo tudi narava, živali in fotografija, zelo rada dela in nastopa tudi z otroki in šolarji. Kot pravi, tako skupaj podirajo marsikateri predsodek.
Matejki pomagala tudi Tanja ŽagarNa koncertu so nastopili otroci domačega vrtca in šole ter Pajdaši, Metulji, Avantura, Regina, Tanja Žagar, družina Matajič, Saška Matajič, Larisa Sreš, Plesna šola Urška in mladi bobnarji pod vodstvom Sama Sreša. Po koncertu sta potekala še bazar in prodaja izdelkov, ki so jih naredili učenci na tehniškem dnevu. Na stojnicah so svoje izdelke ponudili še številni donatorji.
»Otrokom pokažem, da smo invalidi takšni kot drugi ljudje in da je voziček le pripomoček za premikanje.«
Kot še pove Matejka, brez podpore pravih ljudi ne bi zmogla. Zato je neizmerno hvaležna svojim sodelavkam in sodelavcem, predvsem ravnateljici Mariji Horvat, ki ji omogoča in daje priložnost, da ples predstavi drugim, ter drugim sodelavcem, prijateljem in ne nazadnje družini, ki jo podpira pri njenih sanjah.
