OSAMLJEN
Piranski svetilnik še kar sameva
Pred dobrimi 40 leti se je izselil še zadnji svetilničar, prizadevanje domačinov, da bi ga odprli za javnost, pa nikakor ne zaživi.
Odpri galerijo
Trdnjava s svetilnikom in stolpom je eden najbolj značilnih delov piranske vedute.
PIRAN – Svetilnik na Punti je naš edini kamniti svetilnik, zaradi lege na rtu in arhitekturnih značilnosti pa poleg cerkve sv. Jurija tudi najbolj značilen del piranske vedute. Kamnita utrdba, na kateri sta svetilnik in svetilničarjevo stanovanje, je bila sestavni del nekdanjega mestnega obzidja in naj bi jo postavili leta 1617, svetilnik je postala leta 1872, ko so nanjo namestili rdečo luč in ob njej manjši kamniti objekt za potrebe strojnice.
Stanovanje za svetilničarja so na utrdbi postavili leta 1874. Zgrajeno je iz belih, grobo obdelanih kvadrov istrskega kamna, v njem pa so poleg hodnika trije manjši prostori, en večji in kopalnica.
Od leta 1976, ko se je izselil zadnji svetilničar, je kar nekako nerazumljivo pozabljen in prazen propadal. Enako velja za stolp oziroma zvonik, ki se naslanja na svetilnik. Ta je bil zgrajen v letih 1854 in 1855, in kljub temu da je bil pred petimi leti sila temeljito obnovljen, prav tako ni odprt za javnost.
Oživljanje svetilnika se je končno premaknilo pred šestimi leti. Občina, ki je lastnica objekta, je našla nekaj denarja, s katerim so restavratorji sanirali kamnito rotundo, očistili spoje med kamni in popravili razpoke. Pozneje je svetilnik dobil elektriko, a vse to ne omogoča, da bi bil stalno odprt.
»Svetilnik je zame naša Trnuljčica in skrajni čas je, da jo zbudimo,« že šest let opozarja piranska aktivistka Tončka Senčar. Občino s somišljeniki vztrajno prepričujejo o nujnosti dokončanja obnove. Tam pa pravijo, da ga postopno prenavljajo, sicer pa nameravajo letos objaviti projektni natečaj, s katerim bi dobili idejne projekte za namembnost svetilnika. Želijo ga nameniti predvsem kulturni in turistični dejavnosti.
Stanovanje za svetilničarja so na utrdbi postavili leta 1874. Zgrajeno je iz belih, grobo obdelanih kvadrov istrskega kamna, v njem pa so poleg hodnika trije manjši prostori, en večji in kopalnica.
Tako je ob redkih priložnostih, ko ga odprejo za javnost.
Od leta 1976, ko se je izselil zadnji svetilničar, je kar nekako nerazumljivo pozabljen in prazen propadal. Enako velja za stolp oziroma zvonik, ki se naslanja na svetilnik. Ta je bil zgrajen v letih 1854 in 1855, in kljub temu da je bil pred petimi leti sila temeljito obnovljen, prav tako ni odprt za javnost.
Oživljanje svetilnika se je končno premaknilo pred šestimi leti. Občina, ki je lastnica objekta, je našla nekaj denarja, s katerim so restavratorji sanirali kamnito rotundo, očistili spoje med kamni in popravili razpoke. Pozneje je svetilnik dobil elektriko, a vse to ne omogoča, da bi bil stalno odprt.
Tončka Senčar si že šest let prizadeva za odprtje svetilnika.
»Svetilnik je zame naša Trnuljčica in skrajni čas je, da jo zbudimo,« že šest let opozarja piranska aktivistka Tončka Senčar. Občino s somišljeniki vztrajno prepričujejo o nujnosti dokončanja obnove. Tam pa pravijo, da ga postopno prenavljajo, sicer pa nameravajo letos objaviti projektni natečaj, s katerim bi dobili idejne projekte za namembnost svetilnika. Želijo ga nameniti predvsem kulturni in turistični dejavnosti.
