Parazit mori slovenske školjke velikanke

Strahovi o poginu leščurjev v slovenskem morju so se na žalost uresničili. Sredi avgusta so raziskovalci Morske biološke postaje Piran (MBPP), ki deluje v sklopu Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB), v plitvinah našega morja opazili kar nekaj na novo poginulih največjih sredozemskih školjk in endemita Sredozemlja. Da bi ugotovili vzrok zanj, so takoj vzeli vzorce in jih poslali v analizo. Uganka je bila kmalu rešena, saj so rezultati preliminarnih analiz tkiv poginulih leščurjev pokazali, da gre za zajedavce iz rodu haplosporidium v precej velikih količinah v celicah prebavil. Našli so tudi mikobakterije, ki so drugi znani povzročitelj bolezni. Ali so bili za pogin izključno krivi zajedavci, bo treba še potrditi z analizami. Tokrat so bili namreč najbolj na udaru leščurji v plitvinah do globine okoli petih metrov. Pri čemer je bilo stanje v večjih globinah precej boljše. Parazit Haplosporidium pinnae školjko tako napade, da ta povsem shira oziroma da ne more več opravljati svojih osnovnih življenjskih funkcij.

Oblikujejo novo življenjsko okolje

Biolog dr. Borut Mavrič z MBPP NIB je v začetku junija, ko so o več poginulih leščurjih poročali z juga hrvaške Istre, za Novice razložil, da leščurjev ni treba zavarovati le za to, ker so največje školjke v Sredozemlju (zrastejo lahko do 1,2 metra), ampak tudi zato, ker si te za svoj habitat izbirajo mehko oziroma muljasto morsko dno. Z naselitvijo oblikujejo novo življenjsko okolje, vse od plaščarjev, spužev, mahovnjakov do ostrig. Dejansko gre za to, da predstavljajo trdni substrat, na katerega se lahko vežejo organizmi, ki v morskem okolju z mehkim dnom ne bi mogli živeti. Leščurje najdemo na zelo plitvih območjih, od pol metra pa vse tja do deset metrov globine. Za človeka so bile školjke poleg prehranjevanja zanimive tudi zaradi okrasja in seveda biserov. Nabiranje teh školjk je v Sloveniji prepovedano.


Omenjenega zajedavca so prvič opazili leta 2016 v zahodnem Sredozemlju oziroma natančneje na območju Iberskega polotoka in Balearskih otokov. Njegovo uničujočo moč so lani zaznali že ob dalmatinski obali, pomore so odkrili vse do Malega Lošinja in Premude. Zanimivo je bilo, da če je bila takrat Istra še na varnem, takšne sreče niso imeli v Tržaškem zalivu oziroma v morju od Barkovelj pri Trstu do Tržiča. Italijanski biologi so novembra lani opazili kar 70-odstoten pomor leščurjev.

Topla in slana voda

Razlage za to, kako je lahko parazit preskočil hrvaško Istro in nato še slovensko morje, glede na to, da se premikajo z morskimi tokovi, po Mavričevih besedah raziskovalci še nimajo. Pojasni nam, da na njegovo širjenje močno vpliva temperatura vode, in sicer če je ta višja od 14 stopinj Celzija. Zato je bilo prav v mesecih, ki so sledili, mogoče tudi v slovenskem morju pričakovati njihovo obsežno uničujoče delovanje. Na množitveni potencial parazitov naj bi vplivala slanost morske vode, zato so že konec lanskega leta biologi z Morske biološke postaje Piran presadili 75 leščurjev v Škocjanski zatok, kjer je zaradi mešanja s sladko vodo slanost nižja.