Nadaljujejo, kar je začela Marija Terezija

Za nadvse gostoljubnimi Sodražani je še ena odlično izpeljana turistično-etnografska prireditev, 14. Psoglavski dnevi oziroma 12. tržni dan. Na lokaciji nekdanje posojilnice so odprli pokrito tržnico, prihodnji dan je postregel z vrsto športnega dogajanja in veseloigro Šedraška pravica, ki so jo pripravili člani Mladinskega kluba Sodražica, ter nastopom domačih tamburašev. Za veliki finale pa je trg in stranske ulice zasedlo 22 krošnjarjev, rešetarjev, strugarjev izdelovalcev obodov, sit, rešet, zobotrebcev in drugih mojstrov domače obrti. »Pred leti je bilo zanimanje za naše ročne spretnosti večje. Zakaj ni več tako, ne vem. Vprašajte one, ki krojijo zakone,« je malce potarnal starejši možakar, ki je v roki držal dleto.


»Ko so pred leti naša vrla mladina in župan glave dali vkup in oznanili, da bodo oživili tradicijo, sem dejal: 'Fantje pravilno ste se odločili.' Morda bi lahko imeli to prireditev dvakrat na leto, saj je že Valvasor Sodražico, za Kranjem in Rudolfovim, umestil kot enega pomembnejših trgovskih krajev tistega časa,« se je ob ogledu stojnic pomenkoval najstarejši občan Sodražice, zapisovalec preteklosti kraja in znani kovač, 95-letni Franc Lešnjak.


Sodraško dogajanje temelji na večstoletni tradiciji, ko je Marija Terezija 1752 dala pravico tržnega dne. Največ se je menjala roba za robo, nekaj malega se je tudi kupilo. Zaradi turških vpadov je bilo trgovanje nato prekinjeno. Nepotrjeni viri pravijo, da Sodražica izvira iz besede sol-tržnica. Sem je iz Trsta prihajala sol, iz Karlovca pa razna roba, tudi polhove kožice. Sol je bila tudi predmet tihotapljenja. Nedaleč od tod, na Velikih Blokah, je vrh Sveta trojica. Tam je bil doma pravljični junak Martin Krpan, so lahko v učni uri izvedeli radovedneži. »Nekdanji cesar je razumel stisko ljudi in leta 1492 dal priložnost našim prednikom, ki sicer zaradi plitvih tal, nerodovitne zemlje in pomladanskih pozeb ni ponujala možnosti preživetja. Z olajšavami jih je spodbujal k delu doma. Izkoristili so na prvi pogled nekoristno lesko, ki je bila kmetom bolj v napoto kot v korist, in iz nje začeli izdelovati čudovite in praktične izdelke,« je ob oblanju modela za sito razlagal Metod Jaklič.

Tudi letos se pod organizacijo tridnevnega dogajanja podpisujeta občina Sodražica in tamkajšnje turistično društvo. Jože Levstek, predsednik Turističnega društva Sodražica, je potarnal, da je vsako leto manj prikazovalcev izdelave suhe robe. Trije so od lani umrli, mladina pa tej obrti obrača hrbet, zato razmišljajo o širjenju domače in umetnostne obrti tudi na druga območja po Sloveniji. Bo enaka usoda doletela kovače?


»Sistem se je spremenil. Vidite, kam vse skupaj pelje. Lahko le povem, da so kovači znali in zmogli svoje znanje predelati v denar,« spomin še živi v Lešnjaku. Živeli so, vedno mu je tako govoril oče, njemu pa dedek, dobro, bili so spoštovani in cenjeni možje v 19. stoletju in prvi polovici 20. V takih krajih, kot je Sodražica, je bil na vasi glavni gospod župnik, za njim gospod učitelj, na tretjem mestu, tesno za petami, pa jima je dihal kovač, ki je bil še veterinar. V Valvasorjevo šolo je moral hoditi, da se je izučil še za porodničarja živine. »Marsikaj smo morali kovači delati; zaradi tega so bili nekateri tudi sodraški župani. Takšna je bila volja ljudstva. Tudi punce so rade pogledovale za kovačem. Čokata postava, široka pleča, dolgi brki, snažne pesti, odločen pogled, nasmeh,« je o svojemu poklicu še dejal vedri in čili Franc Lešnjak.