PLOVILA

Rebra bodo hrastova, paluba iz macesna

Istrski topo je bil pred stoletjem eno najpogostejših ribiških plovil.
Fotografija: Veslačice Voga veneta Piran, ki se z beneškim topom udeležujejo ženskih veslaških tekem s tradicionalnimi plovili. FOTO: Janez Mužič
Odpri galerijo
Veslačice Voga veneta Piran, ki se z beneškim topom udeležujejo ženskih veslaških tekem s tradicionalnimi plovili. FOTO: Janez Mužič

Pred stoletji je ob naši obali plula cela vrsta danes že pozabljenih vrst lesenih plovil. Med njimi je bil še na začetku 20. stoletja eno najpogostejših istrski topo. Bil je majhen, za gradnjo enostaven in najbolj ustrezen za ribolov v Istri. Kot kaže, danes ni nobenega več. Izrinila jih je plastika. Strokovnjaki za našo tradicionalno ladijsko dediščino menijo, da so v naši zbirki tradicionalnega ladjedelništva v nekdanjem skladišču soli Monfort v Portorožu na ogled ostanki edinega.

Veslačice Voga veneta Piran, ki se z beneškim topom udeležujejo ženskih veslaških tekem s tradicionalnimi plovili. FOTO: Janez Mužič
Veslačice Voga veneta Piran, ki se z beneškim topom udeležujejo ženskih veslaških tekem s tradicionalnimi plovili. FOTO: Janez Mužič

Z njimi in lesenimi batanami, pasarami, bragoci, guci, trabakolami in drugimi je zamrla tudi obrt tradicionalnega ladjedelstva. Ta je bila nekoč zelo razširjena, mnogim je dajala kruh in zato je pomembna dediščina naših obmorskih krajev. Prizadevanja nekaterih redkih posameznikov, ki obnavljajo svoje stare barke in jih zadnji hip rešujejo pred propadom, ter ideje, da bi bilo staro ladjedelništvo vredno znova oživiti, so stari že več let. Kot kaže, to poletje končno postajajo konkretnejši. Pomorski muzej Sergej Mašera Piran je namreč v okviru projekta čezmejnega sodelovanja Mala barka 2, ki poteka v sklopu Programa Interreg Slovenija/Hrvaška, pridobil sredstva za gradnjo replike istrskega topa.

Ostanki verjetno zadnjega ohranjenega topa z naše obale FOTO: Janez Mužič
Ostanki verjetno zadnjega ohranjenega topa z naše obale FOTO: Janez Mužič

Topo je imel dolžino od 8 do 12 metrov, bil je preprost za gradnjo in zato cenejši. O njem kustos piranskega muzeja in strokovni koordinator gradnje nastajajočega topa Uroš Hribar pravi: »Njegova osnovna konstrukcijska zasnova je bila preprosta. Premec in krma sta bila izdelana bolj trdno, sredinski del trupa pa je bil enostaven za gradnjo. Ker je imel ravno dno brez kobilice, so bila rebra v sredini preprostih oblik in niso bila masivna. Trdnost mu je zagotovilo predvsem veliko reber. Na premcu in krmi najdemo vrsto detajlov, ki so od tradicionalnih ladjedelcev zahtevali znanje, izkušnje in dobro poznavanje lesa. Bili so v različicah s celotno palubo ali s palubo zgolj na premcu in krmi, redkeje pa tudi povsem brez palube. Jadrovje je bilo trapezno, veliko tudi 40 m2 in ribiške družine so pobarvala jadrovja z živo pisanimi družinskimi poslikavami, ki so omogočale prepoznavanje ribičev tudi na večje razdalje.«

Prvi obrisi že pozabljenega istrskega topa FOTO: Janez Mužič
Prvi obrisi že pozabljenega istrskega topa FOTO: Janez Mužič

Gradnja replike topa se je začela prejšnji mesec v prostorih nekdanjega portoroškega skladišča Monfort. Pred tem jim je na podlagi razpisa uspelo najti tudi za gradnjo starih bark usposobljene mojstre. Te stare obrti ladijskega tesarstva namreč že dolgo ni več. Gradi ga ekipa Woodstyle, v kateri so Izolani Tomi Sinožič, Kristjan Kerin in Gregor Pižent. Vsi imajo kljub mladosti v tej obrti presenetljivo kar veliko rokodelskih izkušenj in so člani Društva ljubiteljev starih bark. Kot je povedal njihov vodja Sinožič, ki je tudi predsednik društva, se z lesenimi barkami ukvarja že od otroštva. Doma jih imajo od nekdaj in od mladih nog je pomagal pri popravilih na njih. »Nato sem se lotil restavracijskih del še na drugih plovilih, topo pa je prvo leseno, ki ga skupaj s prijateljema gradimo iz nič,« je povedal.

Tako so jih nekoč delali v škveru na Bernardinu.
Tako so jih nekoč delali v škveru na Bernardinu.

Že priprave za gradnjo niso bile lahke. Najprej so izdelali načrt topa in šablone v razmerju 1:1. Skupaj s tehnično dokumentacijo je načrt pripravil Andrej Juštin. Osnovne podatke zanj so našli v Italiji, iz starih razglednic in fotografij ter od nekaterih posameznikov, kot sta na primer za proučevanje ladijske dediščine zagreta Pirančana Vinko Oblak in Slobodan Simič Sime.

Tomi Sinožič: »Doma smo od nekdaj imeli lesene barke in od mladih nog pomagam pri popravilih.« FOTO: Janez Mužič
Tomi Sinožič: »Doma smo od nekdaj imeli lesene barke in od mladih nog pomagam pri popravilih.« FOTO: Janez Mužič

V neprecenljivo pomoč so jim bili ostanki izvirnega primera topa, ki ga hranijo v zbirki v Monfortu, pri tovrstnem raziskovalnem delu pa jim je pomagala tudi portoroška fakulteta za pomorstvo in promet.
Naslednja težava, na katero so naleteli in pri tem ugotovili, da današnja gradnja lesenega plovila ni tako enostavna, je bilo iskanje ustreznega lesa za rebra. Mizarskih delavnic, kjer bi pripravljali les, primeren za gradnjo ladij, ni več. Zato so bili veseli, ko so v Posavju le odkrili skoraj šest let staran in na zraku sušen hrastov les. Oplata in paluba bosta iz macesna, po namestitvi pa bo sledilo barvanje. Uporabili bodo minijevo barvo, firnež in prah, na koncu pa bodo nanesli še oljno barvo.

Stara razglednica Pirana z ribiči v istrskem topu
Stara razglednica Pirana z ribiči v istrskem topu

Ekipa s svojimi zaščitnimi očali in ročnim orodjem v Monfortu pridno pili, žaga in brusi. Osnovna konstrukcija 8,5 m dolgega topa je že zastavljena. Zanimivo je, da velik prostor, kjer nastaja, ladijski tesarji ocenjujejo za idealnega za tako delo. Tam je namreč nastal začasni zelo primeren pokrit škver.

Računalniška risba nastajajočega plovila
Računalniška risba nastajajočega plovila

Direktor pomorskega muzeja Franco Juri tako ne skriva dokaj velike ambicije, da bi s pomočjo Občine Piran tam ponudili možnost nastanka restavratorskega centra za stare lesene barke in tudi za gradnjo novih. Ker tudi piranski podžupan Bruno Fonda meni, da je pomemben namen gradnje topa oživitev nekoč tradicionalne obrti, ki je bila močno razširjena ob naši obali, so razmišljanja v to smer gotovo upravičena. Ne nazadnje bi bil tak škver turistično zanimiv in bi navdušil mlade za tak poklic ter jim ponudi zaposlitvene možnosti.

Ekipa, ki se je pogumno lotila stare obrti ladijskega tesarstva. FOTO: Janez Mužič
Ekipa, ki se je pogumno lotila stare obrti ladijskega tesarstva. FOTO: Janez Mužič

Gradnja plovila bo predvidoma potekala do jeseni. Če vas zanima, kako poteka, si jo lahko med sprehodom od Portoroža do Pirana ogledate vsak delavnik od ponedeljka do petka med 10. in 13. uro, ob sredah in petkih še med 18. in 21.uro. V prostoru so nameščeni tudi ekrani, na katerih boste lahko izvedeli več o projektu.

Sicer pa napovedujejo, da bo nastajajoči topo dobila v upravljanje fakulteta za pomorstvo in promet, ki ima na Bernardinu skupaj s pomorsko šolo čolnarno. Uporabljali ga bodo v pedagoške namene, za empirično ugotavljanje njegovih plovnih lastnosti in morda tudi za športno veslanje. Nedavno predstavitev gradnje topa so namreč prišle pozdravi tudi veslačice Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini Piran Voga veneta Piran. Tja so priveslale na beneškem topu, ki ga ima v upravljanju piranska italijanska skupnost. Udeležujejo se ženskih veslaških tekem s tradicionalnimi plovili in dosegajo dobre rezultate. No, morda bomo z dokončanjem piranskega istrskega topa dobili tudi takšno moško ekipo veslačev. 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije