Populisti, megalomani in druge politične živali

Dvaindvajset let je od njegovega političnega zenita. Takrat je bil prvi slovenski politični mostograditelj, če odštejemo Janeza Drnovška, ki pa ni bil te sorte populist. Marjan Podobnik je bil prvi populistični politik, če odštejemo Zmaga Jelinčiča, ki pa ni bil nikoli zares resen kandidat za vstop v vlado. Podobnik je bil prvi populistični politik, ki se je približal 20 odstotkom glasov. Bilo je leta 1996, SLS je vstopila v Drnovškovo vlado, pregovorno hladnokrvni premier pa je zaradi Podobnika izgubil toliko živcev kot še nikoli prej niti pozneje. Slovenska ljudska stranka je z vstopom v vlado plačala ceno, šlo je le še navzdol.

Dvaindvajset let pozneje je nekdanji mostograditelj, ki je od prejšnje sobote spet na čelu politično obrobne SLS, prepričan, da gre zdaj lahko samo še navzgor. Megalomanstvo ga ni zapustilo, verjame celo, da lahko SLS nekoč spet zmaga.
Deset let je od njegovega prvega političnega zenita. Prvi slovenski politični maneken še vedno nima konkurence, pravzaprav je ni imel vse od leta 1990, ko je prvič sedel v poslanske, takrat še skupščinske klopi. Ko je leta 1997 prevzel stranko, je brezhibnemu imidžu dodal levo mostogradnjo preseganja delitev med levico in desnico, nežno odstranjevanje komunističnih ostankov takrat še Združene liste, promoviranje blairovske tretje poti ter takrat za stranko bogokletno govorjenje o spravi in članstvu v Natu.

Delal je počasi in vztrajno, dokler ni bleščeče zmagal. Borut Pahor je leta 2008 presegel 30 odstotkov glasov, predvsem pa je bilo za staro gardo levičarjev pomembno, da je za dober odstotek prehitel desno nevarnost, Janeza Janšo. A potem je šlo samo še navzdol. Katastrofalno vladanje je pripeljalo do prvih predčasnih volitev, Socialni demokrati pa po Borutu Pahorju niso več presegli desetih odstotkov.

Na današnjem kongresu SD Dejana Židana znova potrjuje za svojega voditelja, ki naj bi stranko vrnil na pota stare slave. Židan je magaloman, ki ni bil sposoben priznati, da slabih deset odstotkov na letošnjih volitvah ni bleščeč rezultat, še manj pa je tak rezultat dokaz o oživljeni socialni demokraciji, kot je dejal 3. junija.

Ni izključeno, da bo staremu političnemu mačku Podobniku na prihodnjih volitvah uspelo SLS poriniti malo čez parlamentarni prag. Ni izključeno, da bo bistveno manj izkušenemu Židanu Socialne demokrate uspelo obdržati nekje pri desetih odstotkih. Bolj nenavadno je, da stranki s takšno politično zgodovino in s še vedno relativno globokim kadrovskim bazenom ne znata poiskati svežih voditeljev in inovativne politične ideje.


SLS lahko igra vlogo dodatka v ponudbi desne politične hemisfere, prav neverjetno pa je, da pri megalomanu Podobniku ni videti, da bi imel izdelano strategijo, kako rešiti glavni problem, ki ga imajo vsi na desnici, razen Janeza Janše: kako premagati nekdanjega komunista in socialdemokrata, ki ljudski SLS in krščanskodemokratski NSi že 18 let odžira največji del desnega in desnosredinskega volilnega telesa.

SD lahko igra vlogo malo močnejšega dodatka v ponudbi leve politične hemisfere, prav neverjetno pa je, da stari mački v SD ne uvidijo omejenega političnega dometa nekdanjega kmetijskega ministra, ki mu tudi vloga predsednika državnega zbora, s katere se je Borut Pahor izstrelil v politično orbito, ne bo prinesla preboja, ki je uspel zdajšnjemu predsedniku države.

V Nemčiji pravijo, da imajo dve ljudski stranki, torej stranki, ki ju volijo široke skupine volivcev iz vseh slojev prebivalstva, krščanskodemokratsko navezo CDU/CSU in socialdemokratsko SDP. Čeprav sta v resnem zatonu in ju pretresata krizi, še vedno pritegneta več kot 40 odstotkov volivcev.

SD in SLS sta na zadnjih volitvah skupaj dobili manj kot 13 odstotkov glasov. Če jima dodamo še NSi, skupaj ne spraskajo niti 20 odstotkov.

Nič ne kaže, da bi bila omenjena trojica v bližnji politični prihodnosti sposobna narediti preboj proti 40 odstotkom.