NA KOŽO
Komentar Domna Mala: Zvončki
Materin obraz prekrije blažen smehljaj, presrečna iztegne roke za zvončki in si jih ponese k licu.
Odpri galerijo
Prežihov Voranc je bil pred 120 leti ekološko ozaveščen, ne da bi se tega sploh zavedal. Mami je nabral samo en šopek solzic. Pa si predstavljajte danes mulca, kako zvečer čez spalnično steno prisluškuje staršem, mati hrepeneče dahne možu: »Zvončkov bi!« Piskrček brž pristavi samska teta, ki tudi tam živi: »Pa še jaz, pa še jaz!«
In fante se naslednje jutro že zarana zapodi skozi gozd, teče, kar ga nosijo pete, saj ima tam medved brlog, na oddaljen travnik. S po šopkom zvončkov v vsaki roki hiti nazaj skozi hosto, široko nasmejan, ker bo materi in teti naredil veselje, in hkrati vztrepetan, kaj ve, kod nanj preži tacar, ko se res izza debla izvije temna senca in mu zastavi pot. Pa ni medved in ne volk, seveda ste uganili: inšpektor je!
In se poba vrača domov samo z enim šopkom, namesto drugega, na ukaz odvrženega v grmovje, v potni dlani stiska plačilni nalog za 150 evrov. Njegov korak ni več vznesen, a težke misli, kaj poreče oče, tedaj prežene daljno sonce, ki na dvorišče pošlje svoj prvi žarek, da se po njem razlije prelepa svetloba. Sredi te svetlobe stoji mati, prečudno lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes. Fante plane prednjo s šopkom, bohotnim toliko, koliko lahko stiska cvetlic med palcem in kazalcem (po zakonu o ohranjanju narave): »Mati, mati … zvončki …« Materin obraz prekrije blažen smehljaj, presrečna iztegne roke za zvončki in si jih ponese k licu. Preden pa more vsrkati njih sveži opojni vonj, ji oči zdrsnejo na sinov obraz.
»Kaj pa ti je, pobič, da se jočeš …?
Njegove oči so polne težkih solz zaradi premaganega strahu pred medvedom in pričakovane očetove kazni, a jih v svojem zmagoslavju ne čuti.
V tistem na hišni prag stopi teta poklicat k zajtrku, za njo po lesenem podu zadonijo težki očetovi koraki. Fante proseče pogleda mater, seveda, seveda, se ta zdrzne in šopek dehtečih zvončkov razdeli na pol, še za teto. Obe se zavedata njegove velike žrtve ter ga nežno pobožata po laseh.
»Kaj pa imaš to?« topel in ljubeč trenutek prekine očetov temen glas. S tresočo se roko mu pomoli zmečkano položnico.
»Mar ti nisem rekel, da v gozdu le malo nabiraj? Tvoje štiri kile gob in tri borovnic so me lani stale 500 evrov. Zdaj pa še rože, od katerih povrh vsega nobene koristi ni!«
Oče si odpenja pas, ko ga mati zgrabi za ramo: »Jenjaj. Otrok je še. Kaj je on kriv, če v iskreni ljubezni pozabi na zakon o ohranjanju narave. In ali ti nisi nameraval doli na travnik mi zvončkov nabrat, kakor sem te sinoči prosila?«
Oče obmolkne in zapne pas. V zadregi ošine s pogledom vse tri in z raskavim glasom reče: »Pojdimo zajtrkovat.«
In fante se naslednje jutro že zarana zapodi skozi gozd, teče, kar ga nosijo pete, saj ima tam medved brlog, na oddaljen travnik. S po šopkom zvončkov v vsaki roki hiti nazaj skozi hosto, široko nasmejan, ker bo materi in teti naredil veselje, in hkrati vztrepetan, kaj ve, kod nanj preži tacar, ko se res izza debla izvije temna senca in mu zastavi pot. Pa ni medved in ne volk, seveda ste uganili: inšpektor je!
In se poba vrača domov samo z enim šopkom, namesto drugega, na ukaz odvrženega v grmovje, v potni dlani stiska plačilni nalog za 150 evrov. Njegov korak ni več vznesen, a težke misli, kaj poreče oče, tedaj prežene daljno sonce, ki na dvorišče pošlje svoj prvi žarek, da se po njem razlije prelepa svetloba. Sredi te svetlobe stoji mati, prečudno lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes. Fante plane prednjo s šopkom, bohotnim toliko, koliko lahko stiska cvetlic med palcem in kazalcem (po zakonu o ohranjanju narave): »Mati, mati … zvončki …« Materin obraz prekrije blažen smehljaj, presrečna iztegne roke za zvončki in si jih ponese k licu. Preden pa more vsrkati njih sveži opojni vonj, ji oči zdrsnejo na sinov obraz.
Materin obraz prekrije blažen smehljaj, presrečna iztegne roke za zvončki in si jih ponese k licu.
»Kaj pa ti je, pobič, da se jočeš …?
Njegove oči so polne težkih solz zaradi premaganega strahu pred medvedom in pričakovane očetove kazni, a jih v svojem zmagoslavju ne čuti.
V tistem na hišni prag stopi teta poklicat k zajtrku, za njo po lesenem podu zadonijo težki očetovi koraki. Fante proseče pogleda mater, seveda, seveda, se ta zdrzne in šopek dehtečih zvončkov razdeli na pol, še za teto. Obe se zavedata njegove velike žrtve ter ga nežno pobožata po laseh.
»Kaj pa imaš to?« topel in ljubeč trenutek prekine očetov temen glas. S tresočo se roko mu pomoli zmečkano položnico.
»Mar ti nisem rekel, da v gozdu le malo nabiraj? Tvoje štiri kile gob in tri borovnic so me lani stale 500 evrov. Zdaj pa še rože, od katerih povrh vsega nobene koristi ni!«
Oče si odpenja pas, ko ga mati zgrabi za ramo: »Jenjaj. Otrok je še. Kaj je on kriv, če v iskreni ljubezni pozabi na zakon o ohranjanju narave. In ali ti nisi nameraval doli na travnik mi zvončkov nabrat, kakor sem te sinoči prosila?«
Oče obmolkne in zapne pas. V zadregi ošine s pogledom vse tri in z raskavim glasom reče: »Pojdimo zajtrkovat.«
