NA KOŽO
Komentar Bojana Budje: Trobojnica
Zdi se, da je tudi danes, po 173 letih, izobešanje državne zastave neke vrste herojsko dejanje.
Odpri galerijo
FOTO: Roman šipić/delo
Te dni smo praznovali dan slovenske zastave. V spomin na sedmi aprilski dan davnega leta 1848, ko je slovenski domoljubni študent Lovro Toman s somišljeniki sredi Ljubljane na pročelju gostilne Zlata riba na Wolfovi 8 prvikrat izobesil slovensko trobojnico. Takrat je to bilo herojsko dejanje, junaški odgovor slovenstva na plapolajočo nemško zastavo z Ljubljanskega gradu.
Tudi okrogla tri desetletja stara samostojna država Slovenija ima svojo zastavo. Prazničnemu dnevu v popotnico so na obrambnem ministrstvu sporočili, da je zastava med simboli, ki jim Slovenska vojska izkazuje največje spoštovanje. Spodobi se. Za razliko od množice onih, ki jim je državna zastava zgolj kos cunje na drogu. In nič več. Nekako se dozdeva, da je tudi danes, po 173 letih, izobešanje državne zastave neke vrste herojsko dejanje. Kot da bi se je sramovali.
Kot da je tovrstni domovinski izliv nekakšna blamaža, zadeva iz časov čitalnic, če sploh še kdo ve, kdaj in kaj je to bilo. In ko skušamo zastave ter patriotizem spraviti na isti imenovalec, bi bilo dobro ugotoviti, kdo je nad novo državo in domovino razočaran in kdo ne. Kajti kot da danes tisto, kar vihra, komu pripoveduje tudi o velikih ali celo neizmernih različnostih v položaju, denarju in prihodnosti slovenskega državljana, državljanke.
Tudi zato danes sosed začudeno pogleda soseda, ko prazniku v čast izobeša našo trobojnico. In takemu praviloma pripiše simpatije – če ne še kaj več! – z desno politično opcijo. Narobe svet, še včeraj se je kakor vedelo, da zastave raje kot ne dajejo na zrak levičarji, tako rekoč komunisti.
Roko na srce, pripadam generaciji, ki ji državna zastava nekaj pomeni. Nam, rojenim v nekih drugih časih, trobojnica ni le kos cunje na drogu, namenjene za signaliziranje ali identifikacijo. Kot jo denimo uporabljajo ajzenponarji ob tirih ali green dragonsi in viole na svojih tribunah v Stožicah ali Ljudskem vrtu. Tudi zato skupaj z njo zardevam. Ker nič kriva vse bolj simbolizira še nikoli v svoji zgodovini tako skregano državo, sprto celo samo s seboj.
In ker je kar nekaj k temu prispeval tudi moj in vaš predsednik države, ki s slovensko zastavo maha povsod, kjer mu jo dajo v roke. Pravi, kleni, zavedni Slovenec bo svoje domoljubje izpričal drugače. Taki trobojnico z grbom nosijo v srcu. Vse leto.
Zdi se, da je tudi danes, po 173 letih, izobešanje državne zastave neke vrste herojsko dejanje.
Tudi okrogla tri desetletja stara samostojna država Slovenija ima svojo zastavo. Prazničnemu dnevu v popotnico so na obrambnem ministrstvu sporočili, da je zastava med simboli, ki jim Slovenska vojska izkazuje največje spoštovanje. Spodobi se. Za razliko od množice onih, ki jim je državna zastava zgolj kos cunje na drogu. In nič več. Nekako se dozdeva, da je tudi danes, po 173 letih, izobešanje državne zastave neke vrste herojsko dejanje. Kot da bi se je sramovali.
Kot da je tovrstni domovinski izliv nekakšna blamaža, zadeva iz časov čitalnic, če sploh še kdo ve, kdaj in kaj je to bilo. In ko skušamo zastave ter patriotizem spraviti na isti imenovalec, bi bilo dobro ugotoviti, kdo je nad novo državo in domovino razočaran in kdo ne. Kajti kot da danes tisto, kar vihra, komu pripoveduje tudi o velikih ali celo neizmernih različnostih v položaju, denarju in prihodnosti slovenskega državljana, državljanke.
Tudi zato danes sosed začudeno pogleda soseda, ko prazniku v čast izobeša našo trobojnico. In takemu praviloma pripiše simpatije – če ne še kaj več! – z desno politično opcijo. Narobe svet, še včeraj se je kakor vedelo, da zastave raje kot ne dajejo na zrak levičarji, tako rekoč komunisti.
FOTO: Roman šipić/delo
Roko na srce, pripadam generaciji, ki ji državna zastava nekaj pomeni. Nam, rojenim v nekih drugih časih, trobojnica ni le kos cunje na drogu, namenjene za signaliziranje ali identifikacijo. Kot jo denimo uporabljajo ajzenponarji ob tirih ali green dragonsi in viole na svojih tribunah v Stožicah ali Ljudskem vrtu. Tudi zato skupaj z njo zardevam. Ker nič kriva vse bolj simbolizira še nikoli v svoji zgodovini tako skregano državo, sprto celo samo s seboj.
In ker je kar nekaj k temu prispeval tudi moj in vaš predsednik države, ki s slovensko zastavo maha povsod, kjer mu jo dajo v roke. Pravi, kleni, zavedni Slovenec bo svoje domoljubje izpričal drugače. Taki trobojnico z grbom nosijo v srcu. Vse leto.
