KOMENTAR
Komentar Alje Fabjan: Šola za odvisnost
Če še drži, da je mladostništvo postopen prehod v odraslost in s tem samostojnost, se sprašujem, kakšno vlogo ima pri tem vse večji nadzor staršev.
Odpri galerijo
Začetek šole je obdobje leta, ki odnaša miren spanec ne le šolarjem, ampak vedno bolj pogosto tudi njihovim staršem. Njihove muke se ne končajo s finančnimi napori ob nakupovanju šolskih potrebščin ter psiho-fizično izčrpanostjo zaradi zavijanja zvezkov ter izbire najustreznejše malice, s tem uvodom se šele dobro začnejo.
Čaka jih deset mesecev nenehnih dilem o tem, ali naj otroku pri učenju pomagajo sami ali bi bilo bolje poiskati inštruktorja, naj mu ponudijo pomoč pri pisanju domačih ali samo seminarskih nalog. Ter ena pomembnejših odločitev v začetku vsakega šolskega leta – naj se odločijo za dodatni nakup informacij o svojem otroku v sklopu e-asistenta.
Za ceno kino vstopnic za štiričlansko družino in še kakšnih kokic zraven dobi celotna družina v tem primeru celoletni bigbrotherski šov. S popolnim dostopom do vseh vsebin, vsako minuto, z enim klikom. Na zaslonu telefona se izpiše vsaka nenarejena naloga, vsak cvek, vsaka minutna zamuda otroka k pouku pa se izpiše kot izostanek od celotne ure. Nov šolski dan, isti cmok v grlu ob vsakem pisku sporočila.
Seveda so otroci in mladostniki, ki zaidejo v težave, in v takšnih primerih so lahko dodatne informacije koristne. A vendarle se ne moremo izogniti vprašanju, komu koristi takšen popoln nadzor, otroku ali staršem? Morda nikomur?
Če še drži, da je mladostništvo postopen prehod v odraslost in s tem samostojnost, se sprašujem, kakšno vlogo ima pri tem vse večji nadzor staršev. Če si želimo, da bi mladostnik čim prej premagal tako materialno kot emocionalno odvisnost, mu s tem, da ga ob špricanju ure matematike še v isti uri okregamo ter mu zvečer napišemo opravičilo, res pomagamo? Ali bi bilo bolje, da bi uporabil malce svoje iznajdljivosti in nosil posledice neopravičene ure?
Če je tipka nadzora vseskozi vklopljena, na čem bomo sploh gradili zaupanje v svojega otroka? In še – o čem bomo z njim sploh komunicirali? Seveda, nekateri otroci lažejo in prikrivajo, žal je tako. A zakaj je tako, je vprašanje, namenjeno staršem. Kaj bi sledilo, če bi vam otrok povedal po resnici? Bi ga kaznovali, mu odvzeli telefon ali računalnik, torej stik s prijatelji? Ga zmerjali, morda udarili? V tem primeru je verjetno precej jasno, zakaj se mu laž zdi dobra izbira.
Obdobje mladostništva je obdobje vrtinca sprememb, tako fizičnih kot psiholoških, prehitrih, da bi jim mladostnik lahko sledil in jih razumel sam, kaj šele starši. Obdobje, ko čustva udarjajo s silo cunamija, vsak dan, ves dan.
Zelo občutljivo obdobje, v katerem marsikdo zavije s poti, ki se zdi najboljša in najvarnejša staršem pa tudi njemu samemu. In jo, upajmo, čim prej spet poišče. Za to je veliko več možnosti, če starši zmorejo prevzeti vlogo mirnih smerokazov, ne policistov pod krinko.
Da, nadzor prinaša občutek varnosti, vendar je dostikrat lažen ali pa zanj plačamo previsoko ceno. Ne samo finančne.
Čaka jih deset mesecev nenehnih dilem o tem, ali naj otroku pri učenju pomagajo sami ali bi bilo bolje poiskati inštruktorja, naj mu ponudijo pomoč pri pisanju domačih ali samo seminarskih nalog. Ter ena pomembnejših odločitev v začetku vsakega šolskega leta – naj se odločijo za dodatni nakup informacij o svojem otroku v sklopu e-asistenta.
Za ceno kino vstopnic za štiričlansko družino in še kakšnih kokic zraven dobi celotna družina v tem primeru celoletni bigbrotherski šov. S popolnim dostopom do vseh vsebin, vsako minuto, z enim klikom. Na zaslonu telefona se izpiše vsaka nenarejena naloga, vsak cvek, vsaka minutna zamuda otroka k pouku pa se izpiše kot izostanek od celotne ure. Nov šolski dan, isti cmok v grlu ob vsakem pisku sporočila.
Seveda so otroci in mladostniki, ki zaidejo v težave, in v takšnih primerih so lahko dodatne informacije koristne. A vendarle se ne moremo izogniti vprašanju, komu koristi takšen popoln nadzor, otroku ali staršem? Morda nikomur?
Če še drži, da je mladostništvo postopen prehod v odraslost in s tem samostojnost, se sprašujem, kakšno vlogo ima pri tem vse večji nadzor staršev. Če si želimo, da bi mladostnik čim prej premagal tako materialno kot emocionalno odvisnost, mu s tem, da ga ob špricanju ure matematike še v isti uri okregamo ter mu zvečer napišemo opravičilo, res pomagamo? Ali bi bilo bolje, da bi uporabil malce svoje iznajdljivosti in nosil posledice neopravičene ure?
Če je tipka nadzora vseskozi vklopljena, na čem bomo sploh gradili zaupanje v svojega otroka? In še – o čem bomo z njim sploh komunicirali? Seveda, nekateri otroci lažejo in prikrivajo, žal je tako. A zakaj je tako, je vprašanje, namenjeno staršem. Kaj bi sledilo, če bi vam otrok povedal po resnici? Bi ga kaznovali, mu odvzeli telefon ali računalnik, torej stik s prijatelji? Ga zmerjali, morda udarili? V tem primeru je verjetno precej jasno, zakaj se mu laž zdi dobra izbira.
Obdobje mladostništva je obdobje vrtinca sprememb, tako fizičnih kot psiholoških, prehitrih, da bi jim mladostnik lahko sledil in jih razumel sam, kaj šele starši. Obdobje, ko čustva udarjajo s silo cunamija, vsak dan, ves dan.
Zelo občutljivo obdobje, v katerem marsikdo zavije s poti, ki se zdi najboljša in najvarnejša staršem pa tudi njemu samemu. In jo, upajmo, čim prej spet poišče. Za to je veliko več možnosti, če starši zmorejo prevzeti vlogo mirnih smerokazov, ne policistov pod krinko.
Da, nadzor prinaša občutek varnosti, vendar je dostikrat lažen ali pa zanj plačamo previsoko ceno. Ne samo finančne.