NE ME BASAT'

Kolumna Primoža Kališnika: Manjka. Ministrstvo za štalo

Če imaš kulturo in šport iskreno rad, je povsem nepomembno, kako se ju lotevaš. Vse je dobro.
Fotografija: Motiv z Šmarne gore. Ljubljana, Slovenija 12.januarja 2021. [panorame,razgledi,rekreacija,gibanje,aktivnost,pohodništvo,sprehodi,sprostitev,druženje,prijatelji,pari,partnerji,zdravje,vreme,sneg,mraz,zima,oblaki,megla,narava,drevesa,gozdovi,sprehodi,gore,hribi,Kamniške alpe,Šmarna gora,Ljubljana,Slovenija,motivi] FOTO: Foto: Jure Eržen/delo
Odpri galerijo
Motiv z Šmarne gore. Ljubljana, Slovenija 12.januarja 2021. [panorame,razgledi,rekreacija,gibanje,aktivnost,pohodništvo,sprehodi,sprostitev,druženje,prijatelji,pari,partnerji,zdravje,vreme,sneg,mraz,zima,oblaki,megla,narava,drevesa,gozdovi,sprehodi,gore,hribi,Kamniške alpe,Šmarna gora,Ljubljana,Slovenija,motivi] FOTO: Foto: Jure Eržen/delo

Z malo iznajdljivosti ti tudi testa za vstop na smučišče ni treba opraviti. Nak, ne povem, le to, da je ves odgovor v tem, da za strojno smučanje nujno nekaj potrebuješ.
Če to znaš nabaviti tako, kot se za zvitorepca spodobi, je zelo verjetno, da boš smučal brez testa.
Nekateri teste ponarejajo, kar je res noro. Da ponarediš nekaj, da laže, da je prav – čeprav se sicer kaže, da so hitri testi lahko zelo lažnivi.
V resnici je s hitrimi testi glede zanesljivosti tako, da so edini, ki res kažejo prav, tisti, ki so ponarejeni.


V teh časih, ko redki, ki so še dobre volje, pravijo, da je na vsak način treba ostati pozitiven, se vsi trudimo, da bi bili negativni. Kako si lahko pozitiven, če nisi negativen? To je tako, kot bi v minulih časih v kolesarski ekipi na dopingu ujeli klubskega zdravnika, kolesarji pa bi bili vsi čisti.
Na koncu bodo itak zmagali pozitivni, tako kot je to v vseh slabih filmih.
V dobrem filmu mora biti konec negativen, če pa že to ne, pa vsaj zelo žalosten.
Če so stvari zelo žalostne, že lahko govorimo o kulturi.
Meni se zdi tako noro, da je v zadevi, ki vsaj mene tako zelo razveseljuje, v kulturi, vse tako svetlo, kot so okoliščine na platnih slikarja Jožeta Tisnikarja.

Ta je bil slikar samouk. Leta 1970 je prejel nagrado Prešernovega sklada. Živost njegovih mrtvih barv je logična, veliki slikar je dolgo delal kot obdukcijski pomočnik v secirnici slovenjgraške bolnišnice. Ker ga človek ne sreča pogosto, naj dodamo, da je bil brutalno prepoznaven, kako pa bi bilo lahko drugače, ko pa je tako rad upodabljal krokarje in žive podobe mrtvih in pogrebov, sem ter tja pa še krajin in samopodob.
Verjetno me je k temle stavkom zaneslo, ker je februar tako ali drugače ne samo dan, pač pa kar mesec kulture.
Še muzeje so odprli, po dolgem času, in vrste so bile pred njimi.
Pa se mi je že zdelo, da ljudje veliko manj pogrešajo kulturo kot pa šport in rekreacijo.

Tu sem sicer opazil nekaj hecnega. Težki časi so zdesetkali kulturo do nič, in ljudje, ki so živeli od kulture, so bili v neskončnih stiskah. In so še. Ni prav.
Veliko so povedali in še kako dobro bi bilo, če bi vse to nekdo zbral in nekoč, ko bo vse spet dobro in bo kultura živela, kot je, to objavil. O tem, kar kultura je.
Potrošniki kulture so bili manj slišani.
Motiv z Šmarne gore. Ljubljana, Slovenija 12.januarja 2021. [panorame,razgledi,rekreacija,gibanje,aktivnost,pohodništvo,sprehodi,sprostitev,druženje,prijatelji,pari,partnerji,zdravje,vreme,sneg,mraz,zima,oblaki,megla,narava,drevesa,gozdovi,sprehodi,gore,hribi,Kamniške alpe,Šmarna gora,Ljubljana,Slovenija,motivi] FOTO: Foto: Jure Eržen/delo
Motiv z Šmarne gore. Ljubljana, Slovenija 12.januarja 2021. [panorame,razgledi,rekreacija,gibanje,aktivnost,pohodništvo,sprehodi,sprostitev,druženje,prijatelji,pari,partnerji,zdravje,vreme,sneg,mraz,zima,oblaki,megla,narava,drevesa,gozdovi,sprehodi,gore,hribi,Kamniške alpe,Šmarna gora,Ljubljana,Slovenija,motivi] FOTO: Foto: Jure Eržen/delo

Ko smo vsi počasi padali v depresijo ob spoznanju, da se otroci ne morejo gibati, sem mislil, da bomo vsaj toliko slišali tudi, da mularija ne more v knjižnico, na lutke, na pravljice in v muzeje.
Morda sem le hodil naokoli tako, da se ravno med mojimi obhodi ni govorilo o tem.
Zame je kultura tako samoumevna kot to, da skušam biti čim več na svežem zraku.
Na Delu sem začel kot zakotni pisar na robu kulturne redakcije. Kulturne vestičke sem sestavljal, za nekim stebrom, brez dnevne svetlobe in namizne luči, in za oči ni bilo dobro.

Ko sem to združil še s svojim pogledom na rekreacijo, je bilo z očmi vse še veliko slabše. Ko sem prišel domov, sem vsak večer pod šibko lučjo popravljal staro dirkalno kolo, ki je vsak dan znova po vožnji razpadlo.
Tako sta se mi kultura in rekreacija hkrati spravili na vid.
Hvala bogu me je potem kulturna slepota kmalu minila, ko mi je spoštovan kulturni novinar dejal, da bi me takoj nagnal iz redakcije, ker taki, kot sem bil jaz, vestičarji pač, da nismo vredni nič.

In sem se pobral. Z zlobci se človek ne sme kregati, pekel je preblizu. Bolje je, da si obljubiš, da nikoli ne boš tak peklenšček.
A ker Bog vedno vse obrne po svoje, je čez nekaj let kulturni novinar spoznal, da je bil prav časopis, za katerega sem bil najbolj odgovoren, najboljši za njegove članke. Ker jih drugi niso hoteli natisniti.
Z veseljem sem jih objavljal, sprašujoč se, ali morda gospod ne živi v prepričanju, da imam brata dvojčka, saj sem težko verjel, da bi prosil za prostor nekoga, ki si ga nagnal od mize in drobtin, ki jih je človek v mraku služil s pomočjo kulture ...
Na minuli kulturni dan sem zjutraj nekaj pisal, nič veselega, kot se to za kulturo spodobi, in sem na polici našel kup knjig o Prešernu.
Nekaj sem mu skušal izmakniti, za tisti zapis, pa sem rekel, da ne bom, itak sva s Francetom po svoje kamerada.

Dolga leta sem živel v Stari Ljubljani v stanovanju, kjer je bival in ustvarjal tudi on.
Prav v njegovi sobi sta spali moji hčeri, dolga leta, pravzaprav.
Zanimivo je bilo živeti tam, kjer je največji med poeti, poleg Jovana Vesela Koseskega. Kdo da je ta? Ta si je v svojem času pridobil veliko slavo. Postavljali so ga ob Prešerna ali celo nad njega, pel je Bogu in domovini. Menda je bil sam po sebi skromen, da je vedel, kako velik je Prešeren, ki je imel sicer zaradi njega manj svetlobe, kot bi si je zaslužil, a da je Koseskemu popularnost popacala misli o morebitnih lastnih napakah in topila spoznanje, da pač ni bil – Prešeren.

Če si kdo o kulturnih novinarjih misli podobno kot o športnih, da ker jim v kulturi in športu ni uspelo, pa da zato pišejo o tem, naj povem, kar mislim, in to hudo zares: če imaš kulturo in šport iskreno rad, je povsem nepomembno, kako se ju lotevaš. Vse je dobro.
A ja, pa še tole je zapisal Koseski: »Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos!«
Saj ni bil tako slab ... Prešernove nagrade si ni zaslužil, za Bloudkovo pa bi bil morda dober. Ker je šport, tako kot je bil Koseski, v primeru s kulturo pač le – druga liga.

Itak pa da so z obojim same težave, zato je prav čudno, da nista v istem ministrstvu.
Ne me basat', da potem ne imeli več ministrstva, pač pa štalo.

Izbrano za vas

Izbrano za vas