Kolumna Miše Terček: Globusi in glavoboli
Najprestižnejše televizijske in filmske nagrade golden globes (zlati globusi) so se letos vrnile na male zaslone in pred z zvezdniki napolnjeno občinstvo v dvorano hotela Beverly Hilton na Beverly Hillsu. Zlati globusi so pomembni, skoraj najpomembnejši, tudi zato, ker predstavljajo nekakšno napoved za (še) večje oskarje, ki jih bodo podelili 12. marca.
Kontroverznosti je bilo (še) več, saj je kar nekaj nagrajencev oziroma nominirancev prireditev letos bojkotiralo.
Globusi so že od nekdaj veljali za nekakšen kazalnik, komu kaže dobro (in komu slabo) na podelitvi oskarjev, nagrad, ki jim po prestižu v resnici nobena od podelitev ne seže do kolen. O okusih se ne razpravlja, pravijo, a prejem oskarja lahko zapečati kariere filmarjev in igralcev oziroma jih izstreli med (večne) zvezde. A niti globusi niso kar tako. Še posebno zato, ker niso namenjeni zgolj filmom, temveč tudi televiziji. Slednja, še posebno v svoji spletni različici, pa je v zadnjih letih v razcvetu, predvsem zaradi sodobnih TV-platform, kot so Netflix, HBO Max, Disney+, Amazon Prime in Apple TV+.
In če se vrnemo k podelitvi zlatih globusov: na 80. podelitvi filmskih in televizijskih nagrad, ki jo je v živo prenašala ameriška televizija NBC, so na področju televizije največ nagrad prejele serije Abbott Elementary, White Lotus in House of the Dragon, na filmskem parketu pa Spielbergova osebna družinska drama Fabelmanovi ter irski film Duše otoka.
A poleg podeljevanja nagrad so tovrstne TV-prireditve zanimive tudi zaradi scenarija oziroma voditelja, ki dogodek povezuje. V tem primeru je bil to komik Jerrod Carmichael, ki si je že takoj na začetku privoščil Združenje tujih dopisnikov Hollywooda, ki zlate globuse organizira in podeljuje. Nemudoma je namreč dreznil v osje gnezdo razloga, zakaj lani ni bilo prenosa prireditve. »Tu sem zato, ker sem temnopolt. Ne bom rekel, da so rasistična organizacija, vendar do smrti Georgea Floyda niso imeli nobenega temnopoltega člana, pa delajte s to informacijo, kar hočete,« je dejal Carmichael. Tragične usode Georgea Floyda po vsej verjetnosti ni treba posebej pojasnjevati, saj gre za temnopoltega državljana ZDA, ki so ga leta 2020 ubili beli policisti – primer pa je sprožil niz protestov po državi ter aktiviral gibanja za boj proti rasizmu po vsem svetu. Združenje tujih dopisnikov Hollywooda do nedavnega namreč sploh ni imelo temnopoltih članov kot tudi ne predstavnikov drugih manjšin in žensk!
Carmichael se je nadalje vprašal, zakaj je sprejel ponudbo za vodenje podelitve, in dodal, da zaradi denarja. »Govoril sem z mojimi in opisal moralne dileme, vendar so me vprašali le, koliko mi plačajo. Dejal sem, da 500.000 dolarjev, in so mi rekli, pa vzemi denar od belih ljudi,« je poudaril, nato šalo pustil ob strani ter poskušal v resnejšem tonu pojasniti, da je prišel, ker občuduje prisotne velike umetnike, ki jim je obenem nevoščljiv, a si šteje v čast, da je del dogajanja.
Kontroverznosti je bilo (še) več, saj je kar nekaj nagrajencev oziroma nominirancev prireditev letos bojkotiralo. Poleg Brendana Fraiserja, nominiranca za vlogo v filmu Kit, ki kuha zamero zaradi domnevnega spolnega napada nekdanjega šefa Združenja tujih dopisnikov Philipa Berka, ni bilo Toma Cruisa (Top Gun Maverick), Kevina Costnerja (Yellowstone), Zendaye (Euphoria) in Amande Seyfried (The Dropout). Po nagrado za zgodovinski prispevek svetu zabave Cecil B. DeMille je prišel Eddie Murphy, ki morda zaradi zgodovine svojih incidentov očitno nima težav s problematičnimi Hollywoodčani. Slednjih ni bilo malo zgolj na odru, temveč tudi v občinstvu. Oh, ta popkulturna elita, nemalokrat ni nič boljša od politične!
