NA EKS
Kolumna Mateja Fisher: Brexit ali pariška sodba
Na vprašanje sodelavca, ali se zaveda, da hočejo ti po vojni v državi vzpostaviti komunizem, je odvrnil: »Kaj te pa to zanima, naj ga imajo, saj ne boš ti živel tam.«
Odpri galerijo
Ne glede na vse, kar menijo drugi, ki ju gledajo od zunaj, onadva se imata fajn in fino.
TRAVIS: Poznam ju ...
JANE: Koga?
TRAVIS: Ta dva. Bila sta zaljubljena drug v drugega. Dekle je bilo ... zelo mlado, približno sedemnajst ali osemnajst, se mi zdi. In fant je bil ... nekoliko starejši. Bil je nekoliko zanemarjen in divji. Ona pa je bila zelo lepa, veš?
JANE: Da.
TRAVIS: In skupaj sta vse spremenila v nekakšno pustolovščino, in to ji je bilo všeč. Že navaden izlet v trgovino je bil poln dogodivščin. Vedno sta se smejala neumnostim. Rad jo je spravljal v smeh. In nič drugega ju ni zanimalo, želela sta zgolj, da bi bila drug z drugim. Nenehno sta tičala skupaj.
JANE: Sliši se, kot da sta bila zelo srečna.
Tako gre dialog v Wendersovem filmu Paris, Texas. Par, ona mlajša, si naredi življenje zanimivo. Ne glede na vse, kar menijo drugi, ki ju gledajo od zunaj, onadva se imata fajn in fino. Tudi odhod v trgovino je avantura, nekaj zanimivega, kar naredi vsakdanjik dinamičen. Radost življenja. Pogled od zunaj je vedno na neki način pravilen. Tisti, ki gledajo od zunaj, ocenjujejo ljudi po nekaterih svojih merilih, niti ne po merilih, po katerih sami živijo, ampak po tistih, ki naj bi bila v družbi splošno sprejeta oziroma pričakovana. Pričakovano vedenje je tisto, skozi katero lahko vedno nekoga obsojaš. Znan je Churchillov obrat v drugi svetovni vojni, ko je podporo od »narodnih« vojska obrnil k partizanom. Ko je prepoznal, da je partizanska vojska tista, ki je na antifašistični strani, jo je podprl.
Na vprašanje sodelavca, ali se zaveda, da hočejo ti po vojni v državi vzpostaviti komunizem, je odvrnil: »Kaj te pa to zanima, naj ga imajo, saj ne boš ti živel tam.« Pri nas imamo pač zelo dolgo tradicijo gledanja čez plot. Kako živi sosed je ne le površno opazovanje, ampak disciplina, ki smo jo razvili do popolnosti. Pa ne le zgolj opazovanje življenja drugih, celo tako daleč gremo, da komentiramo in vrednotimo življenje drugih ter želimo nekoliko celo vplivati na to, kako naj živijo. To smo razvili do olimpijske popolnosti.
Enako, kot ko gledamo olimpijado ali svetovno prvenstvo v nogometu in smo vsi z domačega kavča ali v gostilni ob pivu izjemno pametni, kaj bi moral posamezni tekmovalec v danem trenutku storiti, kaj trener in katere napake so fantje in dekleta naredili. Zaradi tega njihov rezultat na tekmi ni takšen, kot mi pričakujemo. Ne kot pričakujejo tekmovalci, ampak kot pričakujemo mi. Gledalec, ki iz varnega zavetja opazuje nekoga, ki se trudi. Velikokrat gre za predstave, kaj je prav in kaj narobe, kaj je slabše in kaj je boljše.
Miti o boljšem in slabšem so se velikokrat izkazali za nevarno past, saj tisti, ki se ima a priori za boljšega, ne opazi, de so se mu ostali približali ali ga celo presegli. Ko to ugotovi, pride kruta ura resnice. Tako je padel mit ali prepričanje o superiornosti francoskih vin. Kot judgement in Paris, pariško sodbo pomnimo veliko degustacijo oziroma slepo ocenjevanje, ki ga je leta 1976 organiziral še danes izjemno priznani vinski kritik Steven Spurrier. Šlo je za slepo ocenjevanje francoskih in kalifornijskih vin in Američani so Francoze potolkli pri belih in rdečih.
Za zmagovalnim kalifornijskim chardonnayem Chateau Montelena je stal celo hrvaški vinar Mike Grgich, ki ima danes tudi vinograde v vasi Trstenik na Pelješcu. Američani so leta 2016 celo počastili to obletnico z debato v National Museum of American History. Se pravi, da tovrstni dosežek, ta sodba, spada v ameriško nacionalno zgodovino. Pri nas redkokateri tovrstni dogodek, ki ni na prvo žogo politične narave, slavimo kot nacionalni dogodek, kot nacionalno zmago. To je mogoče nekoliko drugačna pot, drugačen pojmovni okvir, kot sta gledanje in ocenjevanje soseda, gledanja, kakšen avto ima in kakšnega bi moral imeti, ampak se aktivno spopasti z materijo in s svojim primerom pokazati, kaj se nam zdi prav. Angleži so se odločili za brexit.
Za avanturo, v kateri se, kot kaže, počutijo dobro. Nekateri, ki gledajo od zunaj, čez plot, jim napovedujejo črne čase, drugi drugače. Avanturo, ki jo bodo občutili tudi pri vsakdanjem odhodu v trgovino. Sliši se, da so zelo zadovoljni. Sicer pa, kaj nas to zanima, saj ne boste vi tam živeli.
JANE: Koga?
TRAVIS: Ta dva. Bila sta zaljubljena drug v drugega. Dekle je bilo ... zelo mlado, približno sedemnajst ali osemnajst, se mi zdi. In fant je bil ... nekoliko starejši. Bil je nekoliko zanemarjen in divji. Ona pa je bila zelo lepa, veš?
JANE: Da.
TRAVIS: In skupaj sta vse spremenila v nekakšno pustolovščino, in to ji je bilo všeč. Že navaden izlet v trgovino je bil poln dogodivščin. Vedno sta se smejala neumnostim. Rad jo je spravljal v smeh. In nič drugega ju ni zanimalo, želela sta zgolj, da bi bila drug z drugim. Nenehno sta tičala skupaj.
JANE: Sliši se, kot da sta bila zelo srečna.
Ne glede na vse, kar menijo drugi, ki ju gledajo od zunaj, onadva se imata fajn in fino.
Tako gre dialog v Wendersovem filmu Paris, Texas. Par, ona mlajša, si naredi življenje zanimivo. Ne glede na vse, kar menijo drugi, ki ju gledajo od zunaj, onadva se imata fajn in fino. Tudi odhod v trgovino je avantura, nekaj zanimivega, kar naredi vsakdanjik dinamičen. Radost življenja. Pogled od zunaj je vedno na neki način pravilen. Tisti, ki gledajo od zunaj, ocenjujejo ljudi po nekaterih svojih merilih, niti ne po merilih, po katerih sami živijo, ampak po tistih, ki naj bi bila v družbi splošno sprejeta oziroma pričakovana. Pričakovano vedenje je tisto, skozi katero lahko vedno nekoga obsojaš. Znan je Churchillov obrat v drugi svetovni vojni, ko je podporo od »narodnih« vojska obrnil k partizanom. Ko je prepoznal, da je partizanska vojska tista, ki je na antifašistični strani, jo je podprl.
Na vprašanje sodelavca, ali se zaveda, da hočejo ti po vojni v državi vzpostaviti komunizem, je odvrnil: »Kaj te pa to zanima, naj ga imajo, saj ne boš ti živel tam.« Pri nas imamo pač zelo dolgo tradicijo gledanja čez plot. Kako živi sosed je ne le površno opazovanje, ampak disciplina, ki smo jo razvili do popolnosti. Pa ne le zgolj opazovanje življenja drugih, celo tako daleč gremo, da komentiramo in vrednotimo življenje drugih ter želimo nekoliko celo vplivati na to, kako naj živijo. To smo razvili do olimpijske popolnosti.
Enako, kot ko gledamo olimpijado ali svetovno prvenstvo v nogometu in smo vsi z domačega kavča ali v gostilni ob pivu izjemno pametni, kaj bi moral posamezni tekmovalec v danem trenutku storiti, kaj trener in katere napake so fantje in dekleta naredili. Zaradi tega njihov rezultat na tekmi ni takšen, kot mi pričakujemo. Ne kot pričakujejo tekmovalci, ampak kot pričakujemo mi. Gledalec, ki iz varnega zavetja opazuje nekoga, ki se trudi. Velikokrat gre za predstave, kaj je prav in kaj narobe, kaj je slabše in kaj je boljše.
Prizor iz filma Wima Wendersa Paris, Texas
Miti o boljšem in slabšem so se velikokrat izkazali za nevarno past, saj tisti, ki se ima a priori za boljšega, ne opazi, de so se mu ostali približali ali ga celo presegli. Ko to ugotovi, pride kruta ura resnice. Tako je padel mit ali prepričanje o superiornosti francoskih vin. Kot judgement in Paris, pariško sodbo pomnimo veliko degustacijo oziroma slepo ocenjevanje, ki ga je leta 1976 organiziral še danes izjemno priznani vinski kritik Steven Spurrier. Šlo je za slepo ocenjevanje francoskih in kalifornijskih vin in Američani so Francoze potolkli pri belih in rdečih.
Na vprašanje sodelavca, ali se zaveda, da hočejo ti po vojni v državi vzpostaviti komunizem, je odvrnil: »Kaj te pa to zanima, naj ga imajo, saj ne boš ti živel tam.«
Za zmagovalnim kalifornijskim chardonnayem Chateau Montelena je stal celo hrvaški vinar Mike Grgich, ki ima danes tudi vinograde v vasi Trstenik na Pelješcu. Američani so leta 2016 celo počastili to obletnico z debato v National Museum of American History. Se pravi, da tovrstni dosežek, ta sodba, spada v ameriško nacionalno zgodovino. Pri nas redkokateri tovrstni dogodek, ki ni na prvo žogo politične narave, slavimo kot nacionalni dogodek, kot nacionalno zmago. To je mogoče nekoliko drugačna pot, drugačen pojmovni okvir, kot sta gledanje in ocenjevanje soseda, gledanja, kakšen avto ima in kakšnega bi moral imeti, ampak se aktivno spopasti z materijo in s svojim primerom pokazati, kaj se nam zdi prav. Angleži so se odločili za brexit.
Za avanturo, v kateri se, kot kaže, počutijo dobro. Nekateri, ki gledajo od zunaj, čez plot, jim napovedujejo črne čase, drugi drugače. Avanturo, ki jo bodo občutili tudi pri vsakdanjem odhodu v trgovino. Sliši se, da so zelo zadovoljni. Sicer pa, kaj nas to zanima, saj ne boste vi tam živeli.
