Kolumna Marije Mice Kotnik: Užaljeni in sprti

Te dni sem spet slišala pesem Andreja Šifrerja, tistega Šifrerja, ki je v osemdesetih pokopal državo tri leta pred razpadom SFRJ. In spet uživala in se jezila hkrati.

Šifrer je zdaj na svojem izdelku z naslovom 40 let norosti poslušalskemu občestvu ponudil pesem Oče naš, ki Slovence poziva k razsodnosti, če se že za spravo ne morejo zmeniti.

»Oče naš, če si v nebesih,
pomagaj tem skreganim ljudem,
da bi v njih dušah in telesih,
razsodnost zmagala,
da s sovraštvom se ne da,
pomagati usodi naroda.
Sive celice v glavi, tega ne znajo razumeti,
Kako je par ljudi v državi, uspelo t'ko hudo nas spreti.
Eni imajo nas za ovce, ponujajo nam svoj razvoj,
ti prišli pobrat so novce, ne briga jih naš obstoj.
A še verjamemo v pravico,
Naivno tudi v modrost,
Da skup z levico in desnico
Porinemo iz dreka voz.«

Bo kar držalo, da gre bržkone za »najbolj aktualno pesem današnjega trenutka Slovenije«. Ko sem se o tem pogovarjala s prijateljico K., je bila povsem enakega mnenja. Ob poslušanju pa sem vseskozi imela pred očmi – Slovenijo!
Da vladna koalicija ne poka od trdnosti, je bolj ali manj jasno. In očitno! Da se ekonomisti ne strinjajo glede gospodarskih razmer, da se pravniki prepirajo o novi kazenski zakonodaji in še čem, da posamezne fakultete ne marajo univerze in nasprotno, da so med seboj sprti novinarji, zdravniki, medicinske sestre, pediatri in zobozdravniki, ministri, glasbeniki, režiserji, pisatelji, kmetje, arhitekti, slikarji, kustosi, odvetniki, sodniki … pa itak vemo že dlje.

Že pred časom sem prebrala, da bi lahko bila po količini konfliktov Slovenija srečna družba, kajti brez njih ni razvoja, na drugi strani pa ji ne bi škodil dober odmerek »medkulturnega dialoga«. S prvo obvezno lekcijo v poslušanju s prelepljenimi usti in naslednjo v razpravljanju o stvari, in ne o osebi. Tako nekako sem si zapomnila. In podpišem še danes.
Da je Šifrer zadel žebljico na glavico, ko zapoje, »sive celice v glavi, tega ne znajo razumet, kako je par ljudi v državi, uspelo t'ko hudo nas spret …,« kaže milijon primerov. Že v osnovni celici, družini, pa v kakem stanovanjskem bloku, kjer nikakor ne zmanjka »par ljudi, ki želi vse skup spret«, pa na občinah, kjer se politične stranke koljejo med seboj zaradi kvadratnega metra parcele za vodovod in tega, kdo bo prerezal slavnostni trak.

Še in še primerov bi zlahka našli v ideološko sprti in pogosto z negativno energijo prepojeni Sloveniji, ki kažejo, kako prav ima Šifrer. Da vse prevečkrat užaljenost menja razumevanje, je znano, da radi užaljenčki na vse pretege skrivajo svojo užaljenost, mi je tudi znano …

Nekdaj vladajoča stranka, Stranka modernega centra, pred tem Stranka Mira Cerarja, je še vedno koalicijska stranka v ekipi Marjana Šarca. A vse manj vplivna, za mnoge je najšibkejši člen trenutne koalicije, kar je namignil tudi voditelj v nedavnih Odmevih Igor E. Bergant. »SMC se tačas zaradi pritiska, ki ga je stranka deležna, zaradi afere maketa, zaradi rezilne žice, zaradi suma nezakonitega člena financiranje stranke zdi kot najšibkejši člen. Kakšno je stanje v stranki?« Vodja poslanske skupine SMC Igor Zorčič je odgovoril: »Nikakor ne bi mogli reči, da smo v kakršnem koli pogledu šibek člen.« Dodal je še, da imajo devet poslancev in štiri ministre ter da glasujejo, kakor se dogovorijo v koaliciji. Stranka SMC je nato še na twitterju objavila isti odgovor: »SMC si želijo prikazati kot šibek člen. Z 9 poslanci, 4 ministri, z upoštevanjem dogovorov v koaliciji in z odgovornim ravnanjem na podlagi izkušnje vodenja vlade v preteklem mandatu ne moremo biti šibek člen.« To je objavil še predsednik stranke Miro Cerar. Užaljenosti za izvoz! Užaljenost v službi države!

Saj pravim, od lokalne celice, stanovanjskega bloka do matere države. In če k temu dodam še fovšijo in glasbeno podlago s Šifrerjevo pesmijo, mah, moja Slovenija najsrečnejša družba – vsaj po količini konfliktov, teh nosilcev našega razvoja.