Kolumna Lare Paukovič: Zlomi naši vsakdanji
Srcozlomu je uspelo ustvariti virtualno mesto, kjer se vsi, ki smo kadar koli trpeli zaradi zlomljenega srca, počutimo manj same.
Odpri galerijo
Srcozlom je torej ogledalo naše generacije. FOTO: guliver/GETTY IMAGES
Eden bolj priljubljenih slovenskih instagram profilov je @srcozlom, ki obstaja šele nekaj mesecev, a je v tem času pridobil skoraj deset tisoč sledilcev, ki se poistovetijo z objavami izsekov iz resničnih virtualnih pogovorov mladih ljudi. Ti se (kot pove že ime, domiseln prevod angleškega heartbreak) vrtijo okoli tega, kako jih je razočaral/a partner/ica ali simpatija, kako zmedeni so v razmerju, ki ga ne znajo ali nočejo definirati, kako pogrešajo bivše ali pa, kako užaloščeni so, ker ne najdejo ljubezni. »Sej nama je blo res dostikrat lepo.« – »Premalokrat,« beremo v eni nedavnih objav. Ali pa: »A bi ga mal nazaj?« »Bi, pa ne bi. Ful pogrešam govejo juho od njegove mame.« Srcozlomu je uspelo ustvariti virtualno mesto, kjer se vsi, ki smo kadar koli trpeli zaradi zlomljenega srca, počutimo manj same. To je pač duh časa: iskanje ljubezni je danes verjetno bolj zapleteno kot včasih. Čustvena odtujenost, nagnjenost k čustvenim manipulacijam, negotovost glede monogamije, prevelika dostopnost drugih opcij, poznejša čustvena zrelost – vse to so razlogi, zaradi katerih je vsaj tistim, ki zaradi vstopa v razmerje niso pripravljeni zavreči svojih načel, presneto težko najti normalno, izpolnjujočo zvezo (če si to seveda želijo).
Srcozlom je torej ogledalo naše generacije – in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo na instagramu pojavili profili, ki zajemajo tudi druge vidike naših življenj. Res so se kmalu začeli množiti: po @delozlomu in @domozlomu so na primer nastali še @seksozlom, @drogezlom, @jetrozlom, @faksozlom, @vladozlom, @sistemozlom in tako dalje. Seksozlom, Drogezlom in Jetrozlom so profili, namenjeni bolj zabavi, ki kažejo hedonistično naravo mladih (»dajte nam seks, alkohol in droge, pa bo vse ok«), resnejše probleme pa osvetljujeta Delozlom in Domozlom, ki opozarjata na izkoriščanja na delovnem mestu ter križe in težave življenja v najemu – ali pa jalove poskuse, da bi stanovanje za najem sploh našli. Po nekaj mesecih – anonimnega – objavljanja nehumanih sporočil, ki jih zaposleni dobivajo od svojih nadrejenih: delavec prosi za prost dan, ker ima zobozdravnika, a mora kljub temu oddelati dvanajsturno nočno; delodajalec, ki išče samo moške; delodajalec, ki delavca brez milosti piše za en mesec celodnevnega dela, četudi ima ta vmes nujne zdravniške preglede in tako dalje, je Delozlom, katerega ustvarjalci sicer ostajajo anonimni, združil moči z nevladno organizacijo Inštitut osmi marec in sestavil peticijo proti izkoriščanju na delovnem mestu. Podpisi se bodo zbirali do maja, podpisniki pa zahtevajo sistematično izobraževanje o delavskih pravicah v šolah; da vsi delodajalci, ki zamujajo s plačili honorarjev za samozaposlene in študente, niso več upravičeni do državnih subvencij in poslovanja z javnim sektorjem, okrepitev kadra delovne inšpekcije in zaznavanje prikritih delovnih razmerij; določitev maksimalnega deleža študentskega dela v podjetjih, kar bo zagotovilo več rednih služb; obvezni 12-urni počitek med zaporednima delovnima dnevoma za študentsko delo; dodatek za nočno in nedeljsko delo študentov ter prepoved brezplačnih pripravništev. To je velik korak za neki Instagramov projekt in za skupnost – kaže namreč, da ima nekaj, kar z namenom izpovedovanja tegob nastane na družabnem omrežju, lahko družbeni naboj.
Morda lahko v kratkem podobno sodelovanje pričakujemo tudi z Domozlomom, čeprav nekaj iniciativ mladih, ki se borijo za ureditev stanovanjskega problema, že obstaja. Kar pa se tiče Srcozloma – bomo z njegovo pomočjo dosegli, da v odnosih nehamo biti takšni bedaki? Težko. Kajti če nas ob Domozlomu in Delozlomu navdaja jeza, si ob Srcozlomu mislimo samo – ah, pa saj se to dogaja tudi vsem drugim. Še več: včasih se nam zdi celo, da bi se morali, tako kot celotna srcozlom skupnost, še sami počutiti nesrečne, ker nas je simpatija ghostala, ker imamo previsoke kriterije za zvezo, ker smo z nekom v nedefiniranem odnosu in tako dalje; ali pa da moramo ves čas iskati novega potencialnega kandidata ali kandidatko, ki nas bo najverjetneje prizadel/a. Pred kratkim je nastal profil Srcoljub, ki naj bi kot nasprotje Srcozlomu objavljal sporočila naklonjenosti, a ni dosegel nobene odmevnosti. Zaključek? Naša generacija je (upam) dovolj odločna, da si bo poskušala izboriti osnovne delavske in stanovanjske pravice – samo srca si bomo brez kakšne posebne motivacije, da bi to spremenili, očitno lomili še naprej.
Srcozlom je torej ogledalo naše generacije – in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo na instagramu pojavili profili, ki zajemajo tudi druge vidike naših življenj. Res so se kmalu začeli množiti: po @delozlomu in @domozlomu so na primer nastali še @seksozlom, @drogezlom, @jetrozlom, @faksozlom, @vladozlom, @sistemozlom in tako dalje. Seksozlom, Drogezlom in Jetrozlom so profili, namenjeni bolj zabavi, ki kažejo hedonistično naravo mladih (»dajte nam seks, alkohol in droge, pa bo vse ok«), resnejše probleme pa osvetljujeta Delozlom in Domozlom, ki opozarjata na izkoriščanja na delovnem mestu ter križe in težave življenja v najemu – ali pa jalove poskuse, da bi stanovanje za najem sploh našli. Po nekaj mesecih – anonimnega – objavljanja nehumanih sporočil, ki jih zaposleni dobivajo od svojih nadrejenih: delavec prosi za prost dan, ker ima zobozdravnika, a mora kljub temu oddelati dvanajsturno nočno; delodajalec, ki išče samo moške; delodajalec, ki delavca brez milosti piše za en mesec celodnevnega dela, četudi ima ta vmes nujne zdravniške preglede in tako dalje, je Delozlom, katerega ustvarjalci sicer ostajajo anonimni, združil moči z nevladno organizacijo Inštitut osmi marec in sestavil peticijo proti izkoriščanju na delovnem mestu. Podpisi se bodo zbirali do maja, podpisniki pa zahtevajo sistematično izobraževanje o delavskih pravicah v šolah; da vsi delodajalci, ki zamujajo s plačili honorarjev za samozaposlene in študente, niso več upravičeni do državnih subvencij in poslovanja z javnim sektorjem, okrepitev kadra delovne inšpekcije in zaznavanje prikritih delovnih razmerij; določitev maksimalnega deleža študentskega dela v podjetjih, kar bo zagotovilo več rednih služb; obvezni 12-urni počitek med zaporednima delovnima dnevoma za študentsko delo; dodatek za nočno in nedeljsko delo študentov ter prepoved brezplačnih pripravništev. To je velik korak za neki Instagramov projekt in za skupnost – kaže namreč, da ima nekaj, kar z namenom izpovedovanja tegob nastane na družabnem omrežju, lahko družbeni naboj.
Morda lahko v kratkem podobno sodelovanje pričakujemo tudi z Domozlomom, čeprav nekaj iniciativ mladih, ki se borijo za ureditev stanovanjskega problema, že obstaja. Kar pa se tiče Srcozloma – bomo z njegovo pomočjo dosegli, da v odnosih nehamo biti takšni bedaki? Težko. Kajti če nas ob Domozlomu in Delozlomu navdaja jeza, si ob Srcozlomu mislimo samo – ah, pa saj se to dogaja tudi vsem drugim. Še več: včasih se nam zdi celo, da bi se morali, tako kot celotna srcozlom skupnost, še sami počutiti nesrečne, ker nas je simpatija ghostala, ker imamo previsoke kriterije za zvezo, ker smo z nekom v nedefiniranem odnosu in tako dalje; ali pa da moramo ves čas iskati novega potencialnega kandidata ali kandidatko, ki nas bo najverjetneje prizadel/a. Pred kratkim je nastal profil Srcoljub, ki naj bi kot nasprotje Srcozlomu objavljal sporočila naklonjenosti, a ni dosegel nobene odmevnosti. Zaključek? Naša generacija je (upam) dovolj odločna, da si bo poskušala izboriti osnovne delavske in stanovanjske pravice – samo srca si bomo brez kakšne posebne motivacije, da bi to spremenili, očitno lomili še naprej.
