NA EKS
Kolumna Lare Paukovič: Ikona brez dlake na jeziku
Kdor je izgubil nadzor nad svojim življenjem, si kupi trenirka hlače.
Odpri galerijo
Devetnajstega februarja je umrl Karl Lagerfeld, eden največjih modnih oblikovalcev in modnih ikon zadnjih petdesetih let. Prav on je bil tisti, ki je napol mrtvo modno znamko, dediščino legendarne Coco Chanel, spet spravil k življenju, izumil ikonični logo z dvema prekrižanima C-jema in prenovil modne kose, s katerimi je zaslovela Coco: malo črno obleko, Chanelove suknjiče in plašče, tvidaste obleke in jakne, prešite torbice in bisernat nakit. Danes je znamka Chanel, ki brez njega verjetno ne bi več obstajala, vredna okoli devet milijard ameriških dolarjev, Lagerfeld sam pa naj bi bil ob smrti težak 200 milijonov.
Ni imel le znanja na področju mode, bil je široko izobražen človek, ki je poleg risanja doštudiral zgodovino. Tekoče je govoril štiri jezike, obvladal fotografijo in ljubil knjige: v svoji domači knjižnici jih je imel kar 300.000, v Parizu pa je odprl tudi lastno knjigarno, 7L. Pretirani uporabi tehnologije se je izogibal. »Ne uporabljam mobilnih telefonov. Berem, pišem, rad uporabljam faks in si delam zapiske. Telefone res sovražim, imam jih za vdor. Če berem ali skiciram, nimam rad, da me kdo moti,« je izjavil leta 2011.
Morda ta izjava zveni nekoliko ekscentrično – čeprav se strinjamo, da odvisnost od tehnologije nikoli ni dobra stvar. A če kaj, je bil Lagerfeld tudi velik ekscentrik. Nikomur ni želel razkriti prave letnice rojstva. Obseden je bil z dietno kokakolo in dietami na splošno. V življenju naj bi imel le eno pravo ljubezen, pa še to platonsko, francoskega plejboja Jacquesa de Bascherja. Nekaj dni po njegovi smrti je v javnost pricurljala bizarna informacija, da naj bi del svojega ogromnega premoženja zapustil svoji mački Choupette, s katero – kot je nekoč izjavil – bi se poročil, če bi bilo to mogoče. In pa – ni bil ravno vljuden.
V bistvu so bile njegove nesramne izjave, od tega, da so ženske, ki kritizirajo presuhe manekenke, »debeluhinje, ki se doma bašejo s čipsom«, in tega, da je #Jaztudi gibanje pretiravanje, pa do izpostavljanja neumnosti princese Diane in neprivlačnosti Pippe Middleton, skoraj tako znane kot njegov ikonični slog. Svoj cinizem je včasih izkoristil celo za dober namen: leta 2008 je na primer sodeloval v kampanji za nošenje rumenih jopičev.
»Je grd, rumen in se ne sklada z ničimer – vendar rešuje življenja,« je bil slogan kampanje. Lagerfeld je bil namreč znan po tem, da je določene kose oblačil brez pomisleka označil za grde. Na primer trenirka hlače, angleško sweatpants. »Trenirka hlače so znamenje poraza,« je izjavil. »Kdor je izgubil nadzor nad svojim življenjem, si kupi trenirka hlače.«
Če bi bil Lagerfeld politik, voditelj ali kaj podobnega, bi se lahko nad njegovimi izjavami upravičeno zgražali – kar zdaj nekateri ljudje počnejo z opozarjanjem na to, da je izrekanje sožalja »rasistu«, »zasmehovalcu debelih«, »islamofobu« itd. nedopustno.
Ampak bil je modni oblikovalec, od katerega nihče ne pričakuje, da stoji »na pravi strani« – občudujemo njegova oblačila in delo na področju mode, ne pa načel. Kanček kontroverznosti je v tem oziru, žal, kvečjemu dobrodošel, da se moda bolje proda. In to je Lagerfeld najbrž dobro vedel, saj je 2007. izjavil, da je njegova persona provokacija. Situacija z Lagerfeldovimi izjavami je pravzaprav podobna kot tista s francoskim pisateljem Yannom Moixom pred kakim mesecem, ko je ta izjavil, da so ženske po petdesetem »prestare za ljubezen« in da ima raje dvajsetletnice. Grdo, seksistično? Brez dvoma. Ampak kaj zdaj, bomo nehali brati njegove knjige in ga zažgali na grmadi?
Drugače bi bilo, če bi bil Lagerfeld recimo obsojen za spolno nadlegovanje, nasilje ali kaj podobnega, potem bi ga lahko vrgli v koš skupaj s »padlimi moguli« Hollywooda, kot sta recimo Harvey Weinstein ali Bill Cosby. Tako pa je samo izražal svoja ne vedno všečna mnenja, to je vse. Toliko se pogovarjamo o sovražnem govoru, a imamo včasih težavo prepoznati pravi sovražni govor, politično korektnost pa se gremo tam, kjer ni treba. Ne pozabimo – to je svet mode.
Svet mode je svet glamurja in iluzij, v njem pa vladajo pravila, ki jih ljudje, ki pljuvajo po Lagerfeldu, zelo verjetno ne razumejo. Tako kot marsikdo ne razume, zakaj častimo kakšne športnike z neprijetnimi značaji, če pa je šport brez zveze, ti ljudje pa nevredni svojega mesta v medijih in javni sferi. Ampak vsakemu svoje ...
Ni imel le znanja na področju mode, bil je široko izobražen človek, ki je poleg risanja doštudiral zgodovino. Tekoče je govoril štiri jezike, obvladal fotografijo in ljubil knjige: v svoji domači knjižnici jih je imel kar 300.000, v Parizu pa je odprl tudi lastno knjigarno, 7L. Pretirani uporabi tehnologije se je izogibal. »Ne uporabljam mobilnih telefonov. Berem, pišem, rad uporabljam faks in si delam zapiske. Telefone res sovražim, imam jih za vdor. Če berem ali skiciram, nimam rad, da me kdo moti,« je izjavil leta 2011.
Morda ta izjava zveni nekoliko ekscentrično – čeprav se strinjamo, da odvisnost od tehnologije nikoli ni dobra stvar. A če kaj, je bil Lagerfeld tudi velik ekscentrik. Nikomur ni želel razkriti prave letnice rojstva. Obseden je bil z dietno kokakolo in dietami na splošno. V življenju naj bi imel le eno pravo ljubezen, pa še to platonsko, francoskega plejboja Jacquesa de Bascherja. Nekaj dni po njegovi smrti je v javnost pricurljala bizarna informacija, da naj bi del svojega ogromnega premoženja zapustil svoji mački Choupette, s katero – kot je nekoč izjavil – bi se poročil, če bi bilo to mogoče. In pa – ni bil ravno vljuden.
V bistvu so bile njegove nesramne izjave, od tega, da so ženske, ki kritizirajo presuhe manekenke, »debeluhinje, ki se doma bašejo s čipsom«, in tega, da je #Jaztudi gibanje pretiravanje, pa do izpostavljanja neumnosti princese Diane in neprivlačnosti Pippe Middleton, skoraj tako znane kot njegov ikonični slog. Svoj cinizem je včasih izkoristil celo za dober namen: leta 2008 je na primer sodeloval v kampanji za nošenje rumenih jopičev.
»Je grd, rumen in se ne sklada z ničimer – vendar rešuje življenja,« je bil slogan kampanje. Lagerfeld je bil namreč znan po tem, da je določene kose oblačil brez pomisleka označil za grde. Na primer trenirka hlače, angleško sweatpants. »Trenirka hlače so znamenje poraza,« je izjavil. »Kdor je izgubil nadzor nad svojim življenjem, si kupi trenirka hlače.«
Če bi bil Lagerfeld politik, voditelj ali kaj podobnega, bi se lahko nad njegovimi izjavami upravičeno zgražali – kar zdaj nekateri ljudje počnejo z opozarjanjem na to, da je izrekanje sožalja »rasistu«, »zasmehovalcu debelih«, »islamofobu« itd. nedopustno.
Ampak bil je modni oblikovalec, od katerega nihče ne pričakuje, da stoji »na pravi strani« – občudujemo njegova oblačila in delo na področju mode, ne pa načel. Kanček kontroverznosti je v tem oziru, žal, kvečjemu dobrodošel, da se moda bolje proda. In to je Lagerfeld najbrž dobro vedel, saj je 2007. izjavil, da je njegova persona provokacija. Situacija z Lagerfeldovimi izjavami je pravzaprav podobna kot tista s francoskim pisateljem Yannom Moixom pred kakim mesecem, ko je ta izjavil, da so ženske po petdesetem »prestare za ljubezen« in da ima raje dvajsetletnice. Grdo, seksistično? Brez dvoma. Ampak kaj zdaj, bomo nehali brati njegove knjige in ga zažgali na grmadi?
Kdor je izgubil nadzor nad svojim življenjem, si kupi trenirka hlače.
Drugače bi bilo, če bi bil Lagerfeld recimo obsojen za spolno nadlegovanje, nasilje ali kaj podobnega, potem bi ga lahko vrgli v koš skupaj s »padlimi moguli« Hollywooda, kot sta recimo Harvey Weinstein ali Bill Cosby. Tako pa je samo izražal svoja ne vedno všečna mnenja, to je vse. Toliko se pogovarjamo o sovražnem govoru, a imamo včasih težavo prepoznati pravi sovražni govor, politično korektnost pa se gremo tam, kjer ni treba. Ne pozabimo – to je svet mode.
Svet mode je svet glamurja in iluzij, v njem pa vladajo pravila, ki jih ljudje, ki pljuvajo po Lagerfeldu, zelo verjetno ne razumejo. Tako kot marsikdo ne razume, zakaj častimo kakšne športnike z neprijetnimi značaji, če pa je šport brez zveze, ti ljudje pa nevredni svojega mesta v medijih in javni sferi. Ampak vsakemu svoje ...