Kolumna Gašperja Lubeja: Židan parlament

Ne vem, ali je bil kot menedžer naklonjen tveganim potezam. Kot politik očitno je, sicer kot povprečni govorec ne bi prevzel mesto speakerja, kot prvega med enakimi v parlamentu imenujejo Angleži. Zakaj Dejan Židan, ki je pred vstopom v politiko leta 2010 vodil pomembno podjetje Panvita, ni znova prevzel ministrskega položaja, kjer lahko pokažeš rezultate, ve najbolje sam.

Možni sta dve razlagi: v parlament je, drugače kot vsi preostali predsedniki koalicijskih strank, pobegnil, ker je ocenil, da Marjanu Šarcu ne bo uspelo. Upa, da mu bo morebitna nova politična kombinatorika v prihodnjih letih prinesla tako želeno mandatarstvo, ki si ga kljub vsem resursom Socialnih demokratov ni bil sposoben priboriti v volilni kampanji. Morda računa na to, da se bo SD pridružil še kateri poslanec, po možnosti iz LMŠ, in bo SD tako postala največja poslanska skupina na levi sredini.

Vsak povprečen politični analitik lahko predvidi, da bo Šarec, podobno kot Miro Cerar v prejšnjem mandatu, tarča brutalnega obstreljevanja iz opozicije, a tudi prefinjenih spletk znotraj koalicije. Če ne bo vzpostavil premierske avtoritete, bo novi mandatar še bolj ranljiv, ker ima zaradi bistveno manjšega števila poslancev, kot jih je imel Cerar, manjšo specifično težo v vladi. Morda Židan računa, da bi se lahko recimo sredi mandata ponudil kot rešitelj leve sredine, kot politični menedžer, ki bo uredil politični kaos. Stvari seveda niso tako enostavne, najprej bo moralo Šarcu spodleteti.

Druga razlaga bi lahko izhajala iz nedvomne Židanove politične ambicioznosti in presoje, da mu bo uspelo politično rasti prav zaradi funkcije predsednika parlamenta. Bojim se, da se nekdanji kmetijski minister precenjuje in da pozablja, da se nekaterih predsednikov parlamenta nihče več ne spomni in da so nekateri kljub tej prestižni funkciji zgrmeli v politično brezno.

Pavla Gantarja se sicer marsikdo še spomni, a po koncu njegovega mandata je zdaj že pokojna stranka Zares dobila 0,63 odstotka glasov. Gregorja Viranta nismo pozabili, a tudi njegova stranka je leta 2014 pristala pri katastrofalnih 0,64 odstotka.

Razlogi za omenjena politična zatona so deloma različni in niso neposredno primerljivi. Drži tudi, da Socialni demokrati kot ena od tradicionalnih strank tako nizko na prihodnjih volitvah ne bodo padli, a zdi se, da nekaterih strateških premislekov ta stranka ne premore. Dejan Židan preprosto ni politični kaliber, kakršen je Borut Pahor, ne glede na to, kaj si mislite o njegovi politiki v zadnjih 18 letih. Pahor se je po politično spretnem predsednikovanju parlamentu v mandatu 2000–2004 izstrelil v politično orbito in čez štiri leta bleščeče zmagal na parlamentarnih volitvah.
Socialni demokrati so zaradi sestavljanja vlade in prej zaradi panike, da bi to uspelo Janezu Janši, v podzavest potisnili pošteno analizo volilnega rezultata. Nihče si ne upa na glas izreči tega, kar vpijejo številke: z nekaj manj kot desetimi odstotki je SD dosegla tretji najslabši rezultat v zadnjih 28 letih. Zanimivo bo opazovati, ali bodo na bližnjem kongresu tovariši kaj rekli na to temo.

V prihodnjih mesecih bo Židan kljub udobnemu položaju na stolčku predsednika parlamenta na dveh pomembnih preizkušnjah. Najprej na jesenskih lokalnih volitvah, kjer bo treba bistveno preseči rezultate iz leta 2014: takrat je SD na ravni države s tretjim mestom med strankami dosegla skoraj enak rezultat kot na letošnjih parlamentarnih volitvah, 9,95 odstotka, z 20 župani pa je bila na drugem mestu med strankami.
Še pomembnejše bodo volitve v Evropski parlament maja prihodnje leto, ki bo prvi resen državni politični test: izmeril bo utrip med volivci v prvem letu nove vlade in parlamenta. Ne gre pozabiti, da so prejšnje volitve s funkcije odnesle takratnega predsednika SD Igorja Lukšiča. Židanu verjetno ne bo težko preskočiti Lukšičevega rezultata (8,08 odstotka), a zelo pomembno bo, kako se bodo odrezale konkurentke na levi.

Lukšič je leta 2014 pristal šele na petem mestu, odneslo ga je tudi to, da ga je prehitel celo Desus Karla Erjavca. Če bo Levici v tretjem poskusu uspelo prehiteti SD – potem ko se je Socialnim demokratom na parlamentarnih volitvah leta 2014 in letos zelo približala –, bo Židana bolela glava podobno močno kot Lukšiča leta 2014.
Židan tvega, da kljub udobnemu stolčku v parlamentu ne bo več dolgo židane volje.