NA EKS
Kolumna Gašperja Lubeja: Vseh dežel slovenskih vardisti, združite se!
Namesto priznanja ponižnega, da vojvoda nezmotljivi imel je prav, kanone gneva napolnili so in bruhali salve nadenj.
Odpri galerijo
Trebušček tu, sekirca tam, pištolca levo, kalašnikovka desno ... FOTO: Slovenka TV
Leto dva tavžent inu sedemnajst bilo je. Mesec rožnik bil je, ki mu Slovenci moderni junij rečejo. Domoljubi pravi, v deželi slovenski kronično jih primanjkuje, ustoličili so vojvodo, kot ga še imeli nismo. Tavženkrat bolj skromen bil je kot vsi republike voditelji, ki zapacali v korupciji so se, v goljufijah volilnih, v nesposobnostih različnih inu razmerjih med politiko in gospodastvom incestnih.
Tako skromen bil je, da razglasili so ga za vojvodo dežele Štajerske le, čeprav zaslužil bi si, da postane knez vseh dežel slovenskih, s Kranjsko začenši.
A nihče slišal ni ga. Štirinajst mesecev so zatiskali oči si in ušesa pokrivali si, poniževali ga, na volitvah predsedniških onemogočali, ga bojkotirali na volitvah parlamentarnih, čeprav jasno bilo je, da programa boljšega od njega nihče nima. Mediji odigrali umazano igro so, postavivši na čelo vlade Šarca nekega, Maistrovega Kamnika sramoto.
Točno dni sedem je, ko nagovoril je junake zbrane, vardiste prave vseh vrst in stanov. Trebušček tu, sekirca tam, pištolca levo, kalašnikovka desno. Napravljeni enotno, s kapucami črnimi čedno skrojenimi, blesteli na zgodovinskem travniku so, nepokošenem biseru, pri naselju Janhova imenovanem.
»Zakaj molčal bi še naprej, vas vprašam, vardisti hrabri? Potrpežljivost naša dosegla dno je, treba reči bobu bob je. Le zakaj bi, junaki moji hrabri, gledali naprej še ta potop slovenski? Ali nismo se zato borili v zlati dobi vseslovenski, ko jugosovraga zbili na tla smo in izgnali ga iz ljube nam dežele naše? Bomo ponižno zdaj sklonili glavo, ko pa kot beli dan je jasno, da edini poklicani smo črne migrante pregnati? Le kdo bo upal spraviti se na največje domoljube Štajerske dežele in Slovenske, ko krenili bomo hrabro na rob dežele naše? Povem vam zdaj, širite vero to v vardo nepremagljivo, pošiljajte Slovencem neukim povezave, naj klikajo do nezavesti po tem posnetku, dokler se veličina naša za vedno ne vseli v njihove možgane.«
Štirinajst mesecev zatiskali oči so si in ušesa pokrivali, dokler slišali ga niso. Je treba res tako ropotati, ko pa poln argumentov bil naš je Andrej, začudeno spraševali so se vardi hrabri.
A čudenju konec ni bil. Bila je panika neskončna. Namesto priznanja ponižnega, da vojvoda nezmotljivi imel je prav, kanone gneva napolnili so in bruhali salve nadenj. Strahopetci slovenski vse medije so vpregli, da narod slovenski dojel bi ne: odrešitev pred oblastjo slovensko Šiškov Andrej je.
Dokaz hrani narod še od komunizma strašenega, ko uprl se je vojvoda današnji sistemu takratnemu tako ostro, da pomladniki zviti vse zasluge lastili so si za osvoboditev dežele Slovenske, njega pa zatajili.
Pomladniki zviti s trebuhi rastočimi, mastili so se s tolarji tranzicijskimi, a Šiško Andrej ponosno bil je tiho, niti stotina vzel ni. Raje športu posvečal se je, uril Vijole zveste, pil in pel z junaki štajerskimi pesmi navijaške, se s Plemenitim Zmagom družil, čeprav podtikali so mu svašta.
Bil heroj je skromni vselej, samouk politični ostril se je, stranke ustanavljal avtonomne, nikoli obupal ni, da ljudstvo ga bo pozabilo.
Leto prišlo je dva tavžent inu sedemnajsto in knez postati vseslovenski si zadal je na volitvah vinotočnih. Boruta šišal je na frontah vseh, Šarca presabljal v dvobojih retoričnih, dame desne so gledale mu v hrbet, Maja od Cerarja premijera pa samo mižala je od sramote. Rezultate zgoljufali so, al' ni se dal Šiškov Andrej motiti. Pride čas moj, rekel si je, postroj z vardisti hrabrimi postavim kmalu in sinovi slovenski sledili bodo kot za stavo.
Bil postroj je, ljudstvo deželno spregledalo je, al' oblast strahopetna v zapor ga je poslala. Ne bo vdal se Šiškov Andrej naš, metali so ga že prej v temnico, pa je vedno dan beli ugledal.
Ustoličen bil je vojvoda pred meseci štirinajstimi, kot ga še imeli nismo. Nič ne zbriše dejanja tega, akoravno v suženjstvo so ga poslali. Tavžentkrat vardisti vseh dežel združeni prisegli so: Šiško Andrej bo knez dežel vseh slovenskih, še mesecev štirinajst je treba potrpeti.
Tako skromen bil je, da razglasili so ga za vojvodo dežele Štajerske le, čeprav zaslužil bi si, da postane knez vseh dežel slovenskih, s Kranjsko začenši.
A nihče slišal ni ga. Štirinajst mesecev so zatiskali oči si in ušesa pokrivali si, poniževali ga, na volitvah predsedniških onemogočali, ga bojkotirali na volitvah parlamentarnih, čeprav jasno bilo je, da programa boljšega od njega nihče nima. Mediji odigrali umazano igro so, postavivši na čelo vlade Šarca nekega, Maistrovega Kamnika sramoto.
Točno dni sedem je, ko nagovoril je junake zbrane, vardiste prave vseh vrst in stanov. Trebušček tu, sekirca tam, pištolca levo, kalašnikovka desno. Napravljeni enotno, s kapucami črnimi čedno skrojenimi, blesteli na zgodovinskem travniku so, nepokošenem biseru, pri naselju Janhova imenovanem.
»Zakaj molčal bi še naprej, vas vprašam, vardisti hrabri? Potrpežljivost naša dosegla dno je, treba reči bobu bob je. Le zakaj bi, junaki moji hrabri, gledali naprej še ta potop slovenski? Ali nismo se zato borili v zlati dobi vseslovenski, ko jugosovraga zbili na tla smo in izgnali ga iz ljube nam dežele naše? Bomo ponižno zdaj sklonili glavo, ko pa kot beli dan je jasno, da edini poklicani smo črne migrante pregnati? Le kdo bo upal spraviti se na največje domoljube Štajerske dežele in Slovenske, ko krenili bomo hrabro na rob dežele naše? Povem vam zdaj, širite vero to v vardo nepremagljivo, pošiljajte Slovencem neukim povezave, naj klikajo do nezavesti po tem posnetku, dokler se veličina naša za vedno ne vseli v njihove možgane.«
Štirinajst mesecev zatiskali oči so si in ušesa pokrivali, dokler slišali ga niso. Je treba res tako ropotati, ko pa poln argumentov bil naš je Andrej, začudeno spraševali so se vardi hrabri.
A čudenju konec ni bil. Bila je panika neskončna. Namesto priznanja ponižnega, da vojvoda nezmotljivi imel je prav, kanone gneva napolnili so in bruhali salve nadenj. Strahopetci slovenski vse medije so vpregli, da narod slovenski dojel bi ne: odrešitev pred oblastjo slovensko Šiškov Andrej je.
Dokaz hrani narod še od komunizma strašenega, ko uprl se je vojvoda današnji sistemu takratnemu tako ostro, da pomladniki zviti vse zasluge lastili so si za osvoboditev dežele Slovenske, njega pa zatajili.
Pomladniki zviti s trebuhi rastočimi, mastili so se s tolarji tranzicijskimi, a Šiško Andrej ponosno bil je tiho, niti stotina vzel ni. Raje športu posvečal se je, uril Vijole zveste, pil in pel z junaki štajerskimi pesmi navijaške, se s Plemenitim Zmagom družil, čeprav podtikali so mu svašta.
Bil heroj je skromni vselej, samouk politični ostril se je, stranke ustanavljal avtonomne, nikoli obupal ni, da ljudstvo ga bo pozabilo.
Leto prišlo je dva tavžent inu sedemnajsto in knez postati vseslovenski si zadal je na volitvah vinotočnih. Boruta šišal je na frontah vseh, Šarca presabljal v dvobojih retoričnih, dame desne so gledale mu v hrbet, Maja od Cerarja premijera pa samo mižala je od sramote. Rezultate zgoljufali so, al' ni se dal Šiškov Andrej motiti. Pride čas moj, rekel si je, postroj z vardisti hrabrimi postavim kmalu in sinovi slovenski sledili bodo kot za stavo.
Bil postroj je, ljudstvo deželno spregledalo je, al' oblast strahopetna v zapor ga je poslala. Ne bo vdal se Šiškov Andrej naš, metali so ga že prej v temnico, pa je vedno dan beli ugledal.
Ustoličen bil je vojvoda pred meseci štirinajstimi, kot ga še imeli nismo. Nič ne zbriše dejanja tega, akoravno v suženjstvo so ga poslali. Tavžentkrat vardisti vseh dežel združeni prisegli so: Šiško Andrej bo knez dežel vseh slovenskih, še mesecev štirinajst je treba potrpeti.
