NA EKS
Kolumna Gašperja Lubeja: Pa ne da se bo zadnji smejal Karl?
Majske volitve bodo predvsem volitve osebnosti, a hkrati kazalnik moči strank na državni ravni.
Odpri galerijo
Evropske volitve bodo maja letos. FOTO: Matej Družnik
Karl? Karl Erjavec? Tisti Karl, ki je politično poniknil po polomu na parlamentarnih volitvah? Hja, ni zelo verjetno, da bo Karlov Desus s pomočjo evropskega poslanca Iva Vajgla maja na volitvah v Evropski parlament dosegel bleščeč rezultat. A če se bo opotekanje liberalcev ter krščanskih in socialnih demokratov nadaljevalo, niti to ni izključeno.
Najprej naj razsvetlim tiste, ki še niste razsvetljeni: socialno čuteč Desus na evropski ravni nastopa v okviru liberalne stranke ALDE. Predvsem zaradi tega, ker je Karl pred evropskimi volitvami leta 2014 »posvojil« Vajgla, nekdanjega člana LDS (leta 2005 je celo neuspešno kandidiral za predsednika te stranke) in Zaresa, na katerega listi je bil leta 2009 izvoljen v Evropski parlament. Leta 2014 je bil Zares že politična marginala, zato si je Vajgl poiskal novo politično gnezdece in uspelo mu je kot nosilcu liste Desusa z osmimi odstotki in četrtim mestom med strankami celo prehiteti Socialne demokrate. Letos bo boj za rezultat okrog osmih odstotkov srdit, morebitna ponovna izvolitev poslanca Desusa pa bi bila velik obliž na Karlovo državnozborsko rano.
Majske volitve v Evropski parlament bodo torej predvsem volitve osebnosti, a hkrati dober kazalnik moči strank na državni ravni. Brez dobrih kandidatov, saj lahko ljudje s prednostnim glasom izbirajo med osmimi kandidati ene stranke, ne bo uspeha. Hkrati bodo volivci razmišljali tudi o tem, kakšno sporočilo poslati strankam oziroma kako so zadovoljni z njihovo politiko na državni ravni.
Zdi se, da ima SDS velike možnosti za tretjo zaporedno zmago na evropskih volitvah. Imel bo preverjene kandidate z izkušnjami v Evropskem parlamentu, v nacionalnih anketah je pri vrhu. Morebitno drugo mesto ali še slabše bi bilo za Janeza Janšo velik udarec.
Janša lahko relativno mirno spi tudi zaradi bratov in sester iz ljudskega tabora. Mateja Tonina govorjenje o najboljši kandidatni listi se spet zdi napihovanje, ki lahko prinese novo razočaranje. Kot je bilo tisto o desetih izvoljenih poslancih pred nekaj meseci. Prerivanje Lojzeta Peterleta in druščine za prvo mesto na listi ne bo koristilo, poleg tega je vprašanje, ali je odločitev, da z SLS ne nastopa s skupno listo, prava. Drobljenje glasov je lahko usodno za obe stranki, s tem da se zdi težko verjetno, da bi NSi ostal brez poslanca. Gre namreč za stranko, ki je leta 2004 na evropskih volitvah celo zmagala.
V primeru poraza bi se morali začeti v NSi resno spraševati, ali je Tonin prava izbira za vodjo stranke. Tudi zadnje ankete namreč NSi potiskajo navzdol, verjetno predvsem na račun SLS, ki je s političnim veteranom Marjanom Podobnikom občutno povečal prepoznavnost.
Kot sem napisal že v prejšnji kolumni, bi morali biti v SD po političnem polomu z ministrom Prešičkom že globoko v razpravah, kdo bi moral zamenjati Dejana Židana. Če se slučajno zgodi, da Socialni demokrati ne presežejo desetih odstotkov ali celo ostanejo brez evroposlanca, kar se mi zdi malo verjetno, se bodo v SD morda vendarle zbudili iz zimskega spanca. Še posebno pa bi morali biti budni zato, ker se zdi Levica bistveno močnejša, kot je bila še pred par meseci.
Marjan Šarec je v navidez odličnem položaju glede na aktualne ankete. A brez močnih kandidatov na listi se mu lahko zgodi polom. Predsednik vlade se tokrat ne more zateči k znani taktiki zniževanja pričakovanj, kot je bilo mogoče na parlamentarnih in lokalnih volitvah, ko je govoril, da so še mlada stranka. Če bo LMŠ nastopil samostojno, mora najti dobrih osem kandidatov, kar za največjo vladno stranko ne bi smela biti težava. Vsak rezultat, ki bo bistveno odstopal od 13 odstotkov s parlamentarnih volitev, bo za premierja poraz.
Skupna lista treh liberalnih strank se zato zdi idealna rešitev, ki bi zgostila ta del volilnega telesa, ki je nekoč volil LDS. Res je, da bo nedogovor najmanj škodoval LMŠ, medtem ko je lahko morebiten samostojni nastop manjša katastrofa za SMC in SAB. Predvsem prvi je v anketah potonil. A spet bo vse odvisno od kakovosti kandidatov.
Karl Erjavec se bo lahko smejal že, če bo za sabo pustil morebitni samostojni listi SMC in SAB. Pravzaprav že v primeru, da bo za njim zaostala samo stranka Alenke Bratušek. To bi bilo sladko maščevanje za lekcijo, ki jo je dala Alenka Karlu na državnozborskih volitvah. Polom na še enih volitvah pa lahko Erjavca pripelje v položaj, podoben Toninovemu in Židanovemu.
Najprej naj razsvetlim tiste, ki še niste razsvetljeni: socialno čuteč Desus na evropski ravni nastopa v okviru liberalne stranke ALDE. Predvsem zaradi tega, ker je Karl pred evropskimi volitvami leta 2014 »posvojil« Vajgla, nekdanjega člana LDS (leta 2005 je celo neuspešno kandidiral za predsednika te stranke) in Zaresa, na katerega listi je bil leta 2009 izvoljen v Evropski parlament. Leta 2014 je bil Zares že politična marginala, zato si je Vajgl poiskal novo politično gnezdece in uspelo mu je kot nosilcu liste Desusa z osmimi odstotki in četrtim mestom med strankami celo prehiteti Socialne demokrate. Letos bo boj za rezultat okrog osmih odstotkov srdit, morebitna ponovna izvolitev poslanca Desusa pa bi bila velik obliž na Karlovo državnozborsko rano.
Majske volitve v Evropski parlament bodo torej predvsem volitve osebnosti, a hkrati dober kazalnik moči strank na državni ravni. Brez dobrih kandidatov, saj lahko ljudje s prednostnim glasom izbirajo med osmimi kandidati ene stranke, ne bo uspeha. Hkrati bodo volivci razmišljali tudi o tem, kakšno sporočilo poslati strankam oziroma kako so zadovoljni z njihovo politiko na državni ravni.
Zdi se, da ima SDS velike možnosti za tretjo zaporedno zmago na evropskih volitvah. Imel bo preverjene kandidate z izkušnjami v Evropskem parlamentu, v nacionalnih anketah je pri vrhu. Morebitno drugo mesto ali še slabše bi bilo za Janeza Janšo velik udarec.
Janša lahko relativno mirno spi tudi zaradi bratov in sester iz ljudskega tabora. Mateja Tonina govorjenje o najboljši kandidatni listi se spet zdi napihovanje, ki lahko prinese novo razočaranje. Kot je bilo tisto o desetih izvoljenih poslancih pred nekaj meseci. Prerivanje Lojzeta Peterleta in druščine za prvo mesto na listi ne bo koristilo, poleg tega je vprašanje, ali je odločitev, da z SLS ne nastopa s skupno listo, prava. Drobljenje glasov je lahko usodno za obe stranki, s tem da se zdi težko verjetno, da bi NSi ostal brez poslanca. Gre namreč za stranko, ki je leta 2004 na evropskih volitvah celo zmagala.
V primeru poraza bi se morali začeti v NSi resno spraševati, ali je Tonin prava izbira za vodjo stranke. Tudi zadnje ankete namreč NSi potiskajo navzdol, verjetno predvsem na račun SLS, ki je s političnim veteranom Marjanom Podobnikom občutno povečal prepoznavnost.
Kot sem napisal že v prejšnji kolumni, bi morali biti v SD po političnem polomu z ministrom Prešičkom že globoko v razpravah, kdo bi moral zamenjati Dejana Židana. Če se slučajno zgodi, da Socialni demokrati ne presežejo desetih odstotkov ali celo ostanejo brez evroposlanca, kar se mi zdi malo verjetno, se bodo v SD morda vendarle zbudili iz zimskega spanca. Še posebno pa bi morali biti budni zato, ker se zdi Levica bistveno močnejša, kot je bila še pred par meseci.
Marjan Šarec je v navidez odličnem položaju glede na aktualne ankete. A brez močnih kandidatov na listi se mu lahko zgodi polom. Predsednik vlade se tokrat ne more zateči k znani taktiki zniževanja pričakovanj, kot je bilo mogoče na parlamentarnih in lokalnih volitvah, ko je govoril, da so še mlada stranka. Če bo LMŠ nastopil samostojno, mora najti dobrih osem kandidatov, kar za največjo vladno stranko ne bi smela biti težava. Vsak rezultat, ki bo bistveno odstopal od 13 odstotkov s parlamentarnih volitev, bo za premierja poraz.
Skupna lista treh liberalnih strank se zato zdi idealna rešitev, ki bi zgostila ta del volilnega telesa, ki je nekoč volil LDS. Res je, da bo nedogovor najmanj škodoval LMŠ, medtem ko je lahko morebiten samostojni nastop manjša katastrofa za SMC in SAB. Predvsem prvi je v anketah potonil. A spet bo vse odvisno od kakovosti kandidatov.
Karl Erjavec se bo lahko smejal že, če bo za sabo pustil morebitni samostojni listi SMC in SAB. Pravzaprav že v primeru, da bo za njim zaostala samo stranka Alenke Bratušek. To bi bilo sladko maščevanje za lekcijo, ki jo je dala Alenka Karlu na državnozborskih volitvah. Polom na še enih volitvah pa lahko Erjavca pripelje v položaj, podoben Toninovemu in Židanovemu.
