NA EKS
Kolumna Gašperja Lubeja: Dobro jutro
V prihodnjih šestih mesecih se bo politična slika izčistila, k razbistritvi pa bodo precej pripomogle majske evropske volitve.
Odpri galerijo
Predsednik vlade bi bil zelo nespameten, če bi tvegal izgubo nekaj mesecev skrbno grajene akumulacije politične moči. FOTO: Jure Eržen
Dobro jutro. Dobro je imeti vsaj šest mesecev političnega spomina. Po šestih mesecih od imenovanja vlade ugotavljati, da brez Levice manjšinska vlada ne more vladati, je res smešno. Ob tem jamrati, kako ima Levica poseben status hčerke, ki pride vsakih 14 dni domov na kosilo in se vse vrti okrog nje, medtem ko zapostavljena druga hčerka resignirano golta tisto kosilo, je že tragikomično.
Vodja poslancev Socialnih demokratov Matjaž Han se je s to izjavo nevarno približal največjemu povolilnemu poražencu, Miru Cerarju. Saj se spomnite tistega znamenitega slogana nekdanjega predsednika vlade, ko je sredi mandata predse in pred javnost na novinarski konferenci postavil napis: »Slovenec sem, ne jamram, iščem rešitve.« Na koncu mandata je z odstopom našel samo eno rešitev, rešitev za politično preživetje.
Po šestih mesecih se zdi, da SD in predvsem SMC nimata več pravih rešitev. Medtem ko se je proaktivna Levica skupaj s Šarčevim LMŠ v preteklih tednih in mesecih ukvarjala z operacionalizacijo koalicijske pogodbe, ki jo je podpisalo vseh pet strank vladne koalicije, je Dejan Židan užaljeno poskušal dokazati, da SD v usklajevanja ni bil vključen. Kako je to mogoče, ko pa so bili sogovorniki na drugi strani predstavniki ministrstev vseh petih koalicijskih strank, zna prvi socialdemokrat verjetno prepričljivo razložiti le sebi.
Zakaj so v SD vik in krik sprožili šele po tednih in mesecih usklajevanj, je prav tako nejasno. Morda zato, ker so brez pravih idej, ker že kar nekaj časa capljajo za Levico in ker Židan očitno politično ni sposoben sproducirati kaj več od praznih groženj. Najprej je grozil, da si bodo vzeli nekaj tednov za premlevanje sporazuma z Levico, nato so čez noč sklicali dopisno sejo in pridno potrdili dokument, za rešitev časti pa dopisali nekaj poglavij, ki ne bodo vključena v sporazum. Morda bodo, čez nekaj tednov ali mesecev.
Skratka, namesto da bi se v preteklih šestih mesecih SD kot stranka z dolgo tradicijo prilagajala novi politični realnosti in iskala rešitve za inteligentni spopad z zvitimi mladci in mladenkami, zbranimi okrog Luke Mesca, glavni socialdemokratski akterji jamrajo in cepetajo kot otroci v vrtcu. Volilni rezultat je bil pač takšen, da se je množica strank leve sredine, združena edino v tem, da Janez Janša ne sme sestaviti vlade, morala prisilno poročiti z Levico v ohlapen zakon, ki koristi predvsem Šarcu, ki vodi največjo vladno stranko, in Meščevi tovarišiji. Tovarišija svoje levičarske agende pridno pretvarja v zakonske predloge, socialdemokrati pa se ukvarjajo predvsem z jamranjem in praznimi grožnjami.
Še bolj izgubljen je Miro Cerar. Na njegovo srečo je tu vsaj Janez Janša, ki je v intervjuju za hrvaški Jutarnji list streljal arbitražne kozle, pa je tako zunanji minister našel vsaj nekaj protistreliva, da se je zbudil iz političnega spanca. Vse o tem, kako nizko je padel nekdanji premier, pove njegova kandidatna lista za evropske volitve. Niti enega političnega težkokategornika ni na njej. Cerarjeva družinska prijateljica, evropska komisarka Violeta Bulc, lahko le naivneže prepriča, da je na listi ni, ker želi do konca pripeljati vse odprte projekte. Zadeva je povsem preprosta: noče biti luzerka na listi stranke, ki lahko po majskih volitvah razpade na prafaktorje. Pa še kakšna politična vrata je pustila odprta za pogovore s Šarcem o svoji politični prihodnosti.
Zaradi vsega omenjenega je medijsko vrtenje zgodbe o predčasnih volitvah deplasirano. Če bi jih želel sprožiti Šarec, bi moral odstopiti ali vezati zaupnico na neki zakon v parlamentu, pa še v tem primeru se najprej sproži postopek iskanja novega mandatarja obstoječega sklica parlamenta, v katerem je edini alternativni mandatar Janez Janša.
Predsednik vlade bi bil zelo nespameten, če bi tvegal izgubo nekaj mesecev skrbno grajene akumulacije politične moči. Če že, je bolj smiselno disciplinirati levosredinske vrste z zahtevo po glasovanju o zaupnici, ki bi jo vezal na kakšen njemu pomemben zakon. Poleg tega je v koaliciji, delno pa tudi v opoziciji preveč jamrajočih, cepetajočih in preplašenih političnih igralcev, da bi si upali na predčasne volitve.
V prihodnjih šestih mesecih se bo politična slika izčistila, k razbistritvi pa bodo precej pripomogle majske evropske volitve. Če se jamrajoči in cepetajoči ne bodo zelo hitro politično reorganizirali, se lahko zgodi, da se bodo kmalu zbudili v ne preveč dobro jutro.
Vodja poslancev Socialnih demokratov Matjaž Han se je s to izjavo nevarno približal največjemu povolilnemu poražencu, Miru Cerarju. Saj se spomnite tistega znamenitega slogana nekdanjega predsednika vlade, ko je sredi mandata predse in pred javnost na novinarski konferenci postavil napis: »Slovenec sem, ne jamram, iščem rešitve.« Na koncu mandata je z odstopom našel samo eno rešitev, rešitev za politično preživetje.
Po šestih mesecih se zdi, da SD in predvsem SMC nimata več pravih rešitev. Medtem ko se je proaktivna Levica skupaj s Šarčevim LMŠ v preteklih tednih in mesecih ukvarjala z operacionalizacijo koalicijske pogodbe, ki jo je podpisalo vseh pet strank vladne koalicije, je Dejan Židan užaljeno poskušal dokazati, da SD v usklajevanja ni bil vključen. Kako je to mogoče, ko pa so bili sogovorniki na drugi strani predstavniki ministrstev vseh petih koalicijskih strank, zna prvi socialdemokrat verjetno prepričljivo razložiti le sebi.
Zakaj so v SD vik in krik sprožili šele po tednih in mesecih usklajevanj, je prav tako nejasno. Morda zato, ker so brez pravih idej, ker že kar nekaj časa capljajo za Levico in ker Židan očitno politično ni sposoben sproducirati kaj več od praznih groženj. Najprej je grozil, da si bodo vzeli nekaj tednov za premlevanje sporazuma z Levico, nato so čez noč sklicali dopisno sejo in pridno potrdili dokument, za rešitev časti pa dopisali nekaj poglavij, ki ne bodo vključena v sporazum. Morda bodo, čez nekaj tednov ali mesecev.
Skratka, namesto da bi se v preteklih šestih mesecih SD kot stranka z dolgo tradicijo prilagajala novi politični realnosti in iskala rešitve za inteligentni spopad z zvitimi mladci in mladenkami, zbranimi okrog Luke Mesca, glavni socialdemokratski akterji jamrajo in cepetajo kot otroci v vrtcu. Volilni rezultat je bil pač takšen, da se je množica strank leve sredine, združena edino v tem, da Janez Janša ne sme sestaviti vlade, morala prisilno poročiti z Levico v ohlapen zakon, ki koristi predvsem Šarcu, ki vodi največjo vladno stranko, in Meščevi tovarišiji. Tovarišija svoje levičarske agende pridno pretvarja v zakonske predloge, socialdemokrati pa se ukvarjajo predvsem z jamranjem in praznimi grožnjami.
Še bolj izgubljen je Miro Cerar. Na njegovo srečo je tu vsaj Janez Janša, ki je v intervjuju za hrvaški Jutarnji list streljal arbitražne kozle, pa je tako zunanji minister našel vsaj nekaj protistreliva, da se je zbudil iz političnega spanca. Vse o tem, kako nizko je padel nekdanji premier, pove njegova kandidatna lista za evropske volitve. Niti enega političnega težkokategornika ni na njej. Cerarjeva družinska prijateljica, evropska komisarka Violeta Bulc, lahko le naivneže prepriča, da je na listi ni, ker želi do konca pripeljati vse odprte projekte. Zadeva je povsem preprosta: noče biti luzerka na listi stranke, ki lahko po majskih volitvah razpade na prafaktorje. Pa še kakšna politična vrata je pustila odprta za pogovore s Šarcem o svoji politični prihodnosti.
Zaradi vsega omenjenega je medijsko vrtenje zgodbe o predčasnih volitvah deplasirano. Če bi jih želel sprožiti Šarec, bi moral odstopiti ali vezati zaupnico na neki zakon v parlamentu, pa še v tem primeru se najprej sproži postopek iskanja novega mandatarja obstoječega sklica parlamenta, v katerem je edini alternativni mandatar Janez Janša.
Predsednik vlade bi bil zelo nespameten, če bi tvegal izgubo nekaj mesecev skrbno grajene akumulacije politične moči. Če že, je bolj smiselno disciplinirati levosredinske vrste z zahtevo po glasovanju o zaupnici, ki bi jo vezal na kakšen njemu pomemben zakon. Poleg tega je v koaliciji, delno pa tudi v opoziciji preveč jamrajočih, cepetajočih in preplašenih političnih igralcev, da bi si upali na predčasne volitve.
V prihodnjih šestih mesecih se bo politična slika izčistila, k razbistritvi pa bodo precej pripomogle majske evropske volitve. Če se jamrajoči in cepetajoči ne bodo zelo hitro politično reorganizirali, se lahko zgodi, da se bodo kmalu zbudili v ne preveč dobro jutro.
