NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: Živel praznik vinilk!
Hvala bogu, vsaj nekoliko manj je/bo tistih, ki jim prelomnice pomenijo novi modeli prenosnih telefonov.
Odpri galerijo
Gramofonska plošča FOTOgrafiji: guliver/Getty Images
»Gramofonska plošča (tudi fonografska plošča, vinilna plošča ali preprosto plošča) je analogni nosilec zvoka okrogle ploščate oblike, v katerem je odtisnjen spiralni utor, ki se začenja na periferni strani in končuje v središču plošče. Gramofonske plošče so bile prvi tehnološki izdelek, namenjen reprodukciji glasbe za osebne potrebe. V množični uporabi so bile večino 20. stoletja. Ob začetkih proizvodnje, leta 1900, so bile zamenjava za fonografske cilindre.« Pred nekaj dnevi, natančneje 13. oktobra, so v Veliki Britaniji pripravili prvi državni dan gramofonske plošče. Vinilne. »Poslušanje glasbe na spletu razširja možnosti odkrivanja meja glasbe, vendar ostaja gramofonska plošča merodajna in navdihujoča za vse večne čase,« je dejal Geoff Taylor, izvršni direktor Britanske fonogramske industrije ob prazniku.
Konec 40. let prejšnjega stoletja se Komunistična partija Jugoslavije oddaljuje od Sovjetske zveze, družba pa se začne obračati proti zahodu. Navsezadnje celo partija počasi v »svojo« državo le spusti nekatere modele zahodne družbe. Obstajajo zapisniki, na katerih ugledni partijci zahtevajo več naložb v domačo industrijo zabave. V začetku 50. let Ivo Robić in še nekateri postanejo zvezde. V prvih desetih letih osrednja in takrat edina jugoglasbena založba Jugoton izda 700 domačih in 120 licenčnih plošč, politiki pa je vse bolj jasno, da je prav v zabavni glasbi velika moč. Konec 60. let prejšnjega stoletja se na policah takrat še maloštevilnih glasbenih trgovin pojavi prva LP-plošča (long play) domačega rocka – plošča Naši dani Grupe 220 in Draga Mlinarca, leta 1958 v Jugotonu nastane prvi posnetek v Jugoslaviji s stereozvokom; to je bila pesem Tam, kjer murke cveto kvinteta Avsenik.
Danes marsikdo, ki živi v svetu mekdonaldsov, čisburgerjev, amerikan frajed čiknov in druge instant industrije, niti ne ve, kaj je vinilka. Na žalost! Vendar izjeme so. Kljub napovedim, da so analogni nosilci zvoka stvar preteklosti, se prodaja vinilnih plošč povečuje. »Kdor se danes hvali, da je to pričakovano, je lažnivec.« Preobrat je bil povsem nepričakovan, je ob neki priložnosti dejal Drew Hill, direktor družbe Proper, največjega britanskega založnika gramofonskih plošč. »To pa pomeni izjemno dober posel za peščico tovarn, ki še obvladujejo to tehnologijo. Velika večina je namreč v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zaprla vrata, saj so tisti, ki so še prisegali na vinil, obveljali za čudake in dinozavre, ki se ne morejo sprijazniti z novimi časi. Zdaj pa ti redki proizvajalci obratujejo štiriindvajset ur na dan in sedem dni na teden, da lahko ugodijo zahtevam glasbenikov in trgovcev.«
No, pravzaprav jim ne morejo ugoditi oziroma so čakalne dobe zelo dolge. V povprečju mora avtor v ZDA čakati šest mesecev, da lahko izda klasično gramofonsko ploščo, v drugih državah je treba biti še bolj potrpežljiv. Kar se tiče kupcev, pa ne gre za ostarele hipije ali nostalgične rockerje poznih srednjih let; po statističnih podatkih največ gramofonskih plošč kupujejo mladi med 18. in 24. letom starosti. Pravzaprav so v strukturi kupcev pomembni tako tisti, ki tovrstnih plošč nikoli niso nehali kupovati, kot tisti, ki so že obupali in gramofone pospravili na podstrešje, vendar gre največja zasluga za revival vinilne plošče prav mlajšim generacijam.
Te so se očitno naveličale sintetičnih zvokov iz svojih ipodov, računalnikov in prenosnih telefonov, številni želijo imeti v rokah konkreten in otipljiv nosilec zvoka. Ki ima drugačen, menda bolj pristen ton, poleg tega pa tudi status, primerljiv s knjigo. Mnogi pri gramofonski plošči in zgoščenki ponujajo analogijo med branjem tiskane in elektronske knjižne različice. In kjer so knjige, je seveda tudi zasebna knjižnica; nedvomno je vsak resen avdiofil lahko veliko bolj ponosen na police z vinilnimi ploščami kot na njihovo miniaturno digitalno različico. Trendi so obetavni, vendar je težko napovedati, da bo klasična vinilna gramofonska plošča v kratkem spet prevladala. Vsekakor pa ne bo, kot je večina napovedovala, izginila. Očitno bo vse več ljudi, ki se bodo lahko pri spominih na mladost orientirali po tem, kdaj so kupili svojo prvo ploščo in s kom so jo poslušali. In, hvala bogu, vsaj nekoliko manj je/bo tistih, ki jim prelomnice pomenijo novi modeli prenosnih telefonov.
Živel državni praznik vinilk!
Konec 40. let prejšnjega stoletja se Komunistična partija Jugoslavije oddaljuje od Sovjetske zveze, družba pa se začne obračati proti zahodu. Navsezadnje celo partija počasi v »svojo« državo le spusti nekatere modele zahodne družbe. Obstajajo zapisniki, na katerih ugledni partijci zahtevajo več naložb v domačo industrijo zabave. V začetku 50. let Ivo Robić in še nekateri postanejo zvezde. V prvih desetih letih osrednja in takrat edina jugoglasbena založba Jugoton izda 700 domačih in 120 licenčnih plošč, politiki pa je vse bolj jasno, da je prav v zabavni glasbi velika moč. Konec 60. let prejšnjega stoletja se na policah takrat še maloštevilnih glasbenih trgovin pojavi prva LP-plošča (long play) domačega rocka – plošča Naši dani Grupe 220 in Draga Mlinarca, leta 1958 v Jugotonu nastane prvi posnetek v Jugoslaviji s stereozvokom; to je bila pesem Tam, kjer murke cveto kvinteta Avsenik.
Hvala bogu, vsaj nekoliko manj je/bo tistih, ki jim prelomnice pomenijo novi modeli prenosnih telefonov.
Danes marsikdo, ki živi v svetu mekdonaldsov, čisburgerjev, amerikan frajed čiknov in druge instant industrije, niti ne ve, kaj je vinilka. Na žalost! Vendar izjeme so. Kljub napovedim, da so analogni nosilci zvoka stvar preteklosti, se prodaja vinilnih plošč povečuje. »Kdor se danes hvali, da je to pričakovano, je lažnivec.« Preobrat je bil povsem nepričakovan, je ob neki priložnosti dejal Drew Hill, direktor družbe Proper, največjega britanskega založnika gramofonskih plošč. »To pa pomeni izjemno dober posel za peščico tovarn, ki še obvladujejo to tehnologijo. Velika večina je namreč v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zaprla vrata, saj so tisti, ki so še prisegali na vinil, obveljali za čudake in dinozavre, ki se ne morejo sprijazniti z novimi časi. Zdaj pa ti redki proizvajalci obratujejo štiriindvajset ur na dan in sedem dni na teden, da lahko ugodijo zahtevam glasbenikov in trgovcev.«
No, pravzaprav jim ne morejo ugoditi oziroma so čakalne dobe zelo dolge. V povprečju mora avtor v ZDA čakati šest mesecev, da lahko izda klasično gramofonsko ploščo, v drugih državah je treba biti še bolj potrpežljiv. Kar se tiče kupcev, pa ne gre za ostarele hipije ali nostalgične rockerje poznih srednjih let; po statističnih podatkih največ gramofonskih plošč kupujejo mladi med 18. in 24. letom starosti. Pravzaprav so v strukturi kupcev pomembni tako tisti, ki tovrstnih plošč nikoli niso nehali kupovati, kot tisti, ki so že obupali in gramofone pospravili na podstrešje, vendar gre največja zasluga za revival vinilne plošče prav mlajšim generacijam.
Te so se očitno naveličale sintetičnih zvokov iz svojih ipodov, računalnikov in prenosnih telefonov, številni želijo imeti v rokah konkreten in otipljiv nosilec zvoka. Ki ima drugačen, menda bolj pristen ton, poleg tega pa tudi status, primerljiv s knjigo. Mnogi pri gramofonski plošči in zgoščenki ponujajo analogijo med branjem tiskane in elektronske knjižne različice. In kjer so knjige, je seveda tudi zasebna knjižnica; nedvomno je vsak resen avdiofil lahko veliko bolj ponosen na police z vinilnimi ploščami kot na njihovo miniaturno digitalno različico. Trendi so obetavni, vendar je težko napovedati, da bo klasična vinilna gramofonska plošča v kratkem spet prevladala. Vsekakor pa ne bo, kot je večina napovedovala, izginila. Očitno bo vse več ljudi, ki se bodo lahko pri spominih na mladost orientirali po tem, kdaj so kupili svojo prvo ploščo in s kom so jo poslušali. In, hvala bogu, vsaj nekoliko manj je/bo tistih, ki jim prelomnice pomenijo novi modeli prenosnih telefonov.
Živel državni praznik vinilk!
