Golaž ali vampi?

Priznam, da me članki o mesu in prehrani velikokrat razvedrijo. Na hrano se razumemo vsi, hvaležna tema, ki si zagotovi pozornost v vsaki družbi. Enako kot pogovori o nogometu, politiki ali o podvigih naših na olimpijskih igrah. Vendar ima hrana prednost. Kadar gre zanjo, ni veliko abstinentov, ki bi trdili, da jih to ne zanima. Celo gostinci, ki so še nedavno častili predvsem vino, vse več pozornosti namenjajo hrani, njeni odličnosti, izvoru, svežini, dostavi izza zelenega vogala. Občutek imamo, da govorijo o nečem izbrano božanskem, če to zamudiš, čutiš pomanjkanje celo življenje. Pravzaprav pa gre za izjeme, saj nas večina krepko premisli, preden zavije v katerega od najbolj medijsko podprtih in čudovitih okusov polnih templjev kulinarike, da se prepusti obilju menijskih hodov. Domiselnost jedilnikov je nesporno povezana s številko, ki nas preseneti na koncu, zato običajni smrtniki pogosteje zahajamo v bolj prizemljene lokale, kjer na prvem mestu ni zorjena argentinska govedina, divji brancini ali prestižni španski pršut. Pravzaprav bi vseh teh posebnosti na svetu kaj hitro zmanjkalo, če bi pomenile kaj dosti več kot vabo za posebneže.
Golaž ali vampi se le težko imenujejo »kreacija«, čeprav imajo na našo prehrano precej večji vpliv od prej naštetih eksotičnih »riht«. In če naj bi bili golaž ali vampi odlični, zahtevajo prav toliko spretnosti kot katera od umetnij z zapletenim francoskim imenom. Zato bi kazalo nameniti več pozornosti tudi temu, kakšne so surovine zanje in od kod prihajajo. Vendar pa tu veliko gostincev žal ni posebno rahločutnih. Če že mora biti pršut španski, govedina pa argentinska, je za vampe in govedino za golaž prav vseeno, od kod prihajajo. Najpomembnejša je cena, čeprav potem kuhar ne more biti ponosen na tisto, kar pride iz kuhinje.
Težko bi rekli, da so vsi slovenski gostinci prvi ambasadorji slovenske hrane. Čeprav so nekateri deklarativno izbrali to pot in so domače surovine tudi del njihove medijske podobe, pa še vedno ne naredijo dovolj in tudi premalo jih je, da bi domači hrani dali pravo vrednost. In če so prisiljeni plačevati astronomske vrednosti za patta negro (španski pršut), so do domačih proizvajalcev hudo mačehovski. Kot da jim ne ustreza, da bi slovensko pridobilo ugled. Prav je, da nam chefi ponudijo izbiro. A zakaj se je težko znebiti občutka, da jim domače sestavine povzročajo sive lase, patta negra pa gladi njihove kuharske in podjetniške gube.