NA EKS
Komentar Tomaža Miheliča: Milijonar, ki to ni
Marsikdo se strinja, da si je Slavko Bobovnik s privolitvijo v vodenje Milijonarja naredil medvedjo uslugo.
Odpri galerijo
Marsikdo se strinja, da si je Slavko Bobovnik s privolitvijo v vodenje Milijonarja naredil medvedjo uslugo. Foto: Blaž Vatovec
Kakšen nateg! Tako dolgo smo čakali na vrnitev kviza, ki nam je pred skoraj 20 leti zlezel pod kožo, a doživeli smo zelo klavrno različico. Če upoštevamo časovno razliko, bi pričakovali dodelano, moderno, napredno različico, dobili pa smo nekakšen približek tistemu, kar smo gledali na mariborski Net TV, le da bi na voditeljski stol bolj pristajal Stojan Auer.
Vendar so denarci primamili nekdanjega prvaka informativnega programa RTV Slovenija, ampak ne tisti, ki jih delijo s pravilnimi odgovori, temveč pogodbeni, ki se nakažejo neposredno na bančni račun Slavka Bobovnika. Težko si zamišljamo, da bi ga motiviralo kaj drugega kot cekini, kajti tovrstnega izziva zvezdnik njegovega kova res ne potrebuje.
Poslovil se je na vrhuncu, vsaj mislili smo tako. Zdaj si ga bomo zapomnili po dolgočasnem zavlačevanju in ustvarjanju umetelnega suspenza med čakanjem na zadnji odgovor tekmovalcev. In po tem, da si vsakič, ko vstane s stola, popravlja hlačnice. In po tem, da govori, kakor da bi imel polna usta peska … Kaj pa je tebe treba bilo, se sprašuje še dete ljubo iz Prešernove Nezakonske matere.
Celotna produkcija je zelo uboga in zdi se, da so Kregarjevi vzeli polovičko pri POP TV, da bi iz nje naredili enak hit, kakršen je nekoč pred male zaslone privabljal rekordno število gledalcev. Milijonar z Jonasom na čelu je postavljal mejnike, zdaj pa smo dobili tretjerazredno različico. Že to, da Bobovnik tlači svoje noge v Žnidaršičeve čevlje, spominja na slab humor. Žal ta prej izvablja posmeh kot zabavo.
Lahko se še tako trudimo, preprosto ne najdemo spodbudnih besed o videnem. Tudi zvokovna obdelava je klavrna, glasbena špica, ki Slavka pospremi med hojo do vročega stola, se na polovici odrezavo konča, da o meglenem zadušenem filtru čez celotni zaslon sploh ne govorimo. Menda se vse skupaj snema v slabo ogrevani hali, zato ni čudno, da je tako malo ljudi v publiki, ki pa bi se lahko pogreli s pogostejšim ploskanjem, če bi seveda imeli razlog za udarjanje z dlanjo ob dlan.
Bodimo iskreni, studio na Kranjčevi je bil slikovit, nabit z dobro razpoloženim občinstvom in gledalci smo imeli občutek, da spremljamo oddajo na nemškem ali angleškem kanalu. Povrhu vsega se Slavko ne znajde ravno najbolje z improvizacijo, če nima vsega napisanega na lističih ali ekranu, je daleč od suverenega voditelja, kakršnega poznamo iz Odmevov, kjer je imel vse zabeleženo na trotl bobnu.
In še najbolj ironična stvar pri novem Milijonarju, ki to sploh ni, je to, da so denarne nagrade bistveno nižje od nekdanjih, vprašanja pa že za borih 400 evrov prezahtevna. Verjetno se trudijo, da bi po koncu prve sezone razdelili čim manjšo vsoto in se s seštevkom celotnega priigranega denarja približali najvišjemu izkupičku, po katerem bi se lahko kviz imenoval Stotisočak.
Marsikdo se strinja, da si je Slavko Bobovnik s privolitvijo v vodenje Milijonarja naredil medvedjo uslugo. Foto: Blaž Vatovec
Vendar so denarci primamili nekdanjega prvaka informativnega programa RTV Slovenija, ampak ne tisti, ki jih delijo s pravilnimi odgovori, temveč pogodbeni, ki se nakažejo neposredno na bančni račun Slavka Bobovnika. Težko si zamišljamo, da bi ga motiviralo kaj drugega kot cekini, kajti tovrstnega izziva zvezdnik njegovega kova res ne potrebuje.
Poslovil se je na vrhuncu, vsaj mislili smo tako. Zdaj si ga bomo zapomnili po dolgočasnem zavlačevanju in ustvarjanju umetelnega suspenza med čakanjem na zadnji odgovor tekmovalcev. In po tem, da si vsakič, ko vstane s stola, popravlja hlačnice. In po tem, da govori, kakor da bi imel polna usta peska … Kaj pa je tebe treba bilo, se sprašuje še dete ljubo iz Prešernove Nezakonske matere.
Celotna produkcija je zelo uboga in zdi se, da so Kregarjevi vzeli polovičko pri POP TV, da bi iz nje naredili enak hit, kakršen je nekoč pred male zaslone privabljal rekordno število gledalcev. Milijonar z Jonasom na čelu je postavljal mejnike, zdaj pa smo dobili tretjerazredno različico. Že to, da Bobovnik tlači svoje noge v Žnidaršičeve čevlje, spominja na slab humor. Žal ta prej izvablja posmeh kot zabavo.
Lahko se še tako trudimo, preprosto ne najdemo spodbudnih besed o videnem. Tudi zvokovna obdelava je klavrna, glasbena špica, ki Slavka pospremi med hojo do vročega stola, se na polovici odrezavo konča, da o meglenem zadušenem filtru čez celotni zaslon sploh ne govorimo. Menda se vse skupaj snema v slabo ogrevani hali, zato ni čudno, da je tako malo ljudi v publiki, ki pa bi se lahko pogreli s pogostejšim ploskanjem, če bi seveda imeli razlog za udarjanje z dlanjo ob dlan.
Bodimo iskreni, studio na Kranjčevi je bil slikovit, nabit z dobro razpoloženim občinstvom in gledalci smo imeli občutek, da spremljamo oddajo na nemškem ali angleškem kanalu. Povrhu vsega se Slavko ne znajde ravno najbolje z improvizacijo, če nima vsega napisanega na lističih ali ekranu, je daleč od suverenega voditelja, kakršnega poznamo iz Odmevov, kjer je imel vse zabeleženo na trotl bobnu.
In še najbolj ironična stvar pri novem Milijonarju, ki to sploh ni, je to, da so denarne nagrade bistveno nižje od nekdanjih, vprašanja pa že za borih 400 evrov prezahtevna. Verjetno se trudijo, da bi po koncu prve sezone razdelili čim manjšo vsoto in se s seštevkom celotnega priigranega denarja približali najvišjemu izkupičku, po katerem bi se lahko kviz imenoval Stotisočak.
