Komentar Dejana Vodovnika: Balkanci in lojtr'ca

Prebral sem, da se nekateri sprašujejo, ali je pesem Pa po lojtr'ci dol, pa po lojtr'ci gor sploh slovenska ali je nemara hrvaška, kjer jo takisto prepevajo na vsakem žuru. Le da ima v naši neschengenski sosedi pesem naslov Po lojtrici gor i dol. V obeh primerih pesem namiguje, da je mladenič šel k svoji dragi, takrat ko mu je na uho še šepetala slavček, in ne čez leta, ko je postal sulc, in sicer po lojtr'ci, do gornjega nadstropja v toplo kamr'co. Zjutraj še v mraku pa slovo od dekleta, pa po lojtr'ci dol. V mislih nimam nič pregrešnega, da se razumemo.

Kakor koli, sporov zaradi lastništva posameznih pesmi nikoli ne zmanjka. Tudi pri nas in tudi ne na nam bližnjem in vedno bolj pri srcu Balkanu. Bi nekako zapisali različni narodi, različne pesmi, ista vsebina.
Med nekdanjimi brati Hrvati in nekdanji sobrati Srbi pa se že nekaj časa poleg ideološke plete še hujša vojna, in sicer zaradi sokolov.
Na Hrvaškem pravijo, da je pesem Oj, Hrvatska, mati njihova, v Srbiji pa, da je Oj, Srbijo, mati njihova.

Pesem na Hrvaškem nosi naslov Oj, Hrvatska, mati, v Srbiji pa Oj, Srbijo, mila mati. Najraje jo imajo nogometni navijači (na Hrvaškem zloglasni Bad Blue Boys zagrebškega Dinama, v Srbiji pa Delije, navijači Crvene zvezde). V zadnjem času je postala tudi svojevrstna himna hrvaških veteranov domovinske vojne, kar nekajkrat pa jo je bilo mogoče slišati – seveda hrvaško različico – na sprejemih ali dogodkih, na katerih je bila navzoča hrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitarović. »Zovi, samo zovi, svi će sokolovi za te život dati,« (Le pokliči, vsi sokoli bodo zate življenje dali) zna odmevati na žurkah; tudi političnih.


»To je naša, hrvaška pesem,« v en glas zagotavljajo na Hrvaškem. Iz Srbije prihaja odgovor, da to še zdaleč ni res, ampak da je pesem srbska. »Pravzaprav gre za absurd današnjega časa – časa, v katerem živimo in v katerem oba naroda, tako Srbi kot Hrvati, iščeta del svoje identitete, ki se sicer močno prepletata. Hm, naroda sta se med sabo bojevala, morila, z obeh strani pa je odmevala ista pesem,« je pred časom zapisal o tej dilemi novinar srbskega radia B92 Marko Jeftić.

Oj, Srbijo, mati: »Oj, Srbijo, mati, nemoj tugovati. Zovi, samo zovi; svi će sokolovi za te život dati! Srem, Banat i Bačka, tri srca junačka! Herceg-Bosna, Lika, to je srpska dika! Crna gora mila, uvek s nama bila!« V prevodu bi to pomenilo: »Oj, Srbija, mati! Nikar ne žaluj. Le pokliči, vsi sokoli bodo zate življenje dali. Srem, Banat in Bačka, tri so srca junaška; Herceg-Bosna, Lika, to je srbski ponos. Črna gora draga, vselej si nam bila mila.«

Oj, Hrvatska, mati: »Oj, Hrvatska, mati, nemoj tugovati. Zovi, samo zovi; svi će sokolovi za te život dati! Srijem, Banat i Bačka, tri srca junačka! Herceg-Bosna, Lika, to je naša dika! Dalma, Kvarner, Istra, slobodno nek blista! Za mir, za slobodu, hrvatskom narodu život ćemo dati!« V prevodu: »Oj, Hrvaška, mati! Nikar ne žaluj. Le pokliči, vsi sokoli bodo zate življenje dali. Srem, Banat in Bačka, tri so srca junaška. Herceg-Bosna, Lika, to je naš ponos. Dalma(cija), Kvarner, Istra naj svobodno se bleščijo! Za mir, svobodo, za hrvaški narod življenje bomo dali.«

Le tu in tam se v dokaj žolčne razprave vključi kdo, ki navrže, da pesem ne pripada ne enim ne drugim, ampak sokolskemu gibanju, ki je bilo ustanovljeno v Pragi. Vsako gibanje na določenem ozemlju pa jo je nato priredilo po svoje. A nič ne pomaga.

Dokazov o lastništvu ponarodelih, zgodovinskih ali domoljubnih pesmi pa na obeh straneh bržkone tudi ne bo zmanjkalo. Kot jih ne zmanjka v zvezi s pesmimi, ki jih prepevajo trenutni ustvarjalci popularne glasbene scene, naj bodo iz Srbije, Hrvaške ali celo iz Slovenije. Rdeča nit vseh pa je: uspešnica doma, navdih pa iz Turčije, Grčije, Izraela in še katere nam manj znanih glasbenih držav. Resnici o lastništvu in avtorstvu pesmi bosta še naprej ostali dve, dilema, ali je bila prej Oj, Srbijo, mati ali Oj, Hrvatska, mati, pa še dolgo nerazčiščena.