NA EKS

Kolumna Dejana Vodovnika: Opice na odru

V naši dolini Šentflorjanski živimo le za resničnostne šove.
Fotografija: Gorillaz so prva virtualna pop zasedba.
Odpri galerijo
Gorillaz so prva virtualna pop zasedba.

Skrivnost njegovega uspeha naj bi bilo dejstvo, da je tak kot vsak človek z ulice. Normalen. Preprost. Vsakdanji. S povprečnim okusom, ki ga nista prevzela zvezdniški snobizem in želja po sofisticiranosti. Namesto ruskih klasikov bo namreč raje segel po kriminalkah izpod peresa Sidneyja Sheldona ali Johna Grishama, filmi za široke množice pa so gotovo zabavnejši od umetniških, manj razumljivih, ki pa se ponašajo s statusnim simbolom intelektualnosti. A medtem ko Simon Cowell morda resnično razume koncept kruha in iger za množice, ki mu neutrudno in skoraj neusahljivo polnijo mošnjiček, in z izostrenim občutkom, kaj privlači množice in kaj bo v bližnji prihodnosti postalo najnovejših hit, si je poleg vsega prislužil še naziv enega največjih in najbogatejših mogotcev zabavne industrije. S hladnim, arogantnim, večno ciničnim in brezobzirnim odnosom si je kot sodnik v resničnostnih oddajah, ki iščejo mlade talente, prislužil vzdevek Gospod Zlobni. Mnogo posameznikov, ki so v lovu za slavo že stopili pred televizijske kamere t. i. talent oddaj, kot so The X Factor, Pop Idol in Britain's Got Talent, je že 'spoznalo' karizmatičnega sodnika in producenta. In nekaterim je resnično uspelo v soju žarometov.

Zdaj je spet udaril. Dejal je, da »so osebe preteklost, zdaj pripravljam opičjo skupino«. Sproduciral bo, zagotavlja, skupino, v kateri bodo računalniško obdelani člani (Ringo Starr iz skupine The Beatles, Harry Syles iz One Direction, Michael Nesmith – Monkees, Mark Owen iz skupine Take That). »To je zamisel, vredna milijardo dolarjev,« zagotavlja Cowell, no, drugi pa so prepričani, da taisti karizmatični sodnik in producent pravzaprav pozablja na Gorillaz.

Zgodba o nastanku Gorillaz je precej nenavadna. Ustanovil jih je Murdoc, satanist, ki na koncu ni dobil položaja pevca v skupini. Namesto njega prepeva 2D, precej prazen tip (od tod tudi dvodimenzionalno ime), ki med prsti in v kotičku ust nenehno vrti čik. Russell je temnopolti raper in bobnar, prek katerega komunicirajo duhovi pokojnikov, Noodle pa je v bend prispela tako, da se je v paketu z ekspresno pošto sama poslala iz Tokia na naslov Gorillazov v London. Po svetu se četverica prevaža v sfriziranem bugiju, pobarvanem v maskirne vojaške barve.

Čeprav nič od tega ne drži. Gorillaz, torej Murdoc, 2D, Russell in Noodle, so animirani liki, prva virtualna pop zasedba, ki obstaja zgolj v domišljiji svojih ustvarjalcev ter poslušalcev in seveda v izvrstnih risanih videih, ki jih različne glasbeno-zaslužkarske postaje tako z veseljem predvajajo.

Nastali so tako, da se je Damon Albarn, pevec skupine Blur, v enem od ustvarjalnih premorov dolgočasil in v pogovoru s svojim bivšim cimrom, animatorjem Jamiejem Hewlettom (Tank Girl), dal prosto pot domišljiji. Nastal je vizualni del Gorillaz, ko sta se projektu pridružila producent Dan The Automator in raper Del tha Funkee Homosapien, pa se je oblikovala še zvočna podoba. Zdaj je vse skupaj – nekaj zgodovine in dejstvo.

Da bi si v našem podalpskem raju kdo izmislil kaj podobnega, razumljivo, ni za pričakovati. V naši dolini Šentflorjanski živimo le za resničnostne šove. Očitno bo kar držalo, da pri nas velja, da so najboljša metafora sveta, v katerem živimo, pravzaprav resničnostni šovi. Ljudje so resnični, miza je miza, postelja je postelja. Dogajanje je resnično, ker so ljudje in predmeti resnični. Za šovom pa stojita režija in kalkulacija. Ljudje se za denar spremenijo v opice in razvpitost enačijo s prepoznavnostjo.
V tem šovu smo vsi, ali želimo sodelovati ali ne. Glavni igralci so lutke in vodi jih strah. Ne upajo si premakniti roke ali noge, če tega ni v scenariju.

In na odrih zabave ni nič drugače. Opic pač nikoli ne zmanjka.

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije