KOLUMNA
Kekec na Kolpi
Ne bodite Janezki in se pogumno vrzite v brzice časa, ki nas nenehno premetavajo med dobrim in zlim.
Odpri galerijo
Starši so vajeni svojim malčkom prebirati zgodbice za lahko noč, a napočil je čas, da jim začnejo pripovedovati pravljice za dobro jutro. Zbuditi se moramo iz zasanjanosti o brezskrbnem sobivanju in naivnem prepričanju, da so hudodelstva iz druge svetovne vojne obstala na pogorišču zgodovine.
Če kdaj, potem se mora ljudstvo prebuditi zdaj, ko se nevarni časi temačne klerofašistične mentalitete vse bolj vztrajno zažirajo v našo družbo. Kako pritlehni so s svojimi metodami zastrupljanja, dokazuje razpis o domoljubni pravljici, o Kekcu, ki naj se poda na Kolpo branit mejo. Pred kom neki, če ne pred smrtonosno rezilno žico, sramoto slovenstva, na kateri ugašajo življenja izkrvavljenih gozdnih živali. Tiste, ki jih niso zaznamovali institucionalna vera in od cerkvenega lobija zaščiteni pedofili, bodo zdaj pokončali strahopetni in politično umazani brezbrižneži, katerih edina skrb je, da bo njihov poglavar dobil na lokalnih volitvah čim več stolčkov.
Otroci so najbolj ranljiva skupina in izrabljati jih za širjenje zla, hujskati jih proti drugačnosti tega sveta je zločin najvišje stopnje. Ko smo že mislili, da nas nič več ne more presenetiti, so udarili po teh nebogljenih bitjih, ki jih ne zbode sosedov odtenek kože ali sošolčevi dve mamici in dva očeta. Na raznolikost jih opozarjajo starši, in če jih dovolj hitro seznanijo s termini, kot so črnuhi, čefurji, pedri, lezbe, musliči, so na odlični poti, da vzgojijo male klene fašisteke. Če je voda osnovno sredstvo za življenje, je brezpogojna ljubezen glavna sestavina za zdrav čustveni razvoj otroka, in fatalno bi ga bilo v zgodnjem obdobju pohabiti z negativnimi dejavniki.
Ščuvati jih z ideologijo Adolfa Hitlerja in njegovim sloganom eno ljudstvo, en imperij, en vodja je nevaren prijem in lahko pušča dolgotrajne posledice na tako malem prostoru, kot je naš podalpski raj. Če bi naravne lepote prinesli še v državljansko zavest, se nam danes ne bi bilo treba ukvarjati s takšnimi grozodejstvi, katerih posledice bodo občutile prenekatere generacije, ki prihajajo za nami. Torej, če so se naši predniki klali in morili, se dajmo še mi in naši potomci, vsaj tako nam na prefrigano zakamufliran način sporočajo strahopetci.
Marsikdo izmed njih zna na pamet zdrdrati Prešernove verze iz Zdravljice ne vrag, le sosed bo mejak. Žal pa te preproste besede bore malokdo razume, zato so pravljice o slogi, sobivanju, empatiji in spoštovanju življenjskega pomena. Morda bo to nekega dne dojel tudi strahopetni Janezek, ki si ni upal skočiti v mrzlo Kolpo, da bi rešil utapljajočo se Uršiko, a si je naposled le oddahnil, saj jo je na suho privlekel temnolasi, bradati Sulejman, potem ko je preplezal bodečo žico.
Tako je to, če te od malega spodbujajo k sovraštvu, namesto da bi te naučili plavati.
Če kdaj, potem se mora ljudstvo prebuditi zdaj, ko se nevarni časi temačne klerofašistične mentalitete vse bolj vztrajno zažirajo v našo družbo. Kako pritlehni so s svojimi metodami zastrupljanja, dokazuje razpis o domoljubni pravljici, o Kekcu, ki naj se poda na Kolpo branit mejo. Pred kom neki, če ne pred smrtonosno rezilno žico, sramoto slovenstva, na kateri ugašajo življenja izkrvavljenih gozdnih živali. Tiste, ki jih niso zaznamovali institucionalna vera in od cerkvenega lobija zaščiteni pedofili, bodo zdaj pokončali strahopetni in politično umazani brezbrižneži, katerih edina skrb je, da bo njihov poglavar dobil na lokalnih volitvah čim več stolčkov.
Otroci so najbolj ranljiva skupina in izrabljati jih za širjenje zla, hujskati jih proti drugačnosti tega sveta je zločin najvišje stopnje. Ko smo že mislili, da nas nič več ne more presenetiti, so udarili po teh nebogljenih bitjih, ki jih ne zbode sosedov odtenek kože ali sošolčevi dve mamici in dva očeta. Na raznolikost jih opozarjajo starši, in če jih dovolj hitro seznanijo s termini, kot so črnuhi, čefurji, pedri, lezbe, musliči, so na odlični poti, da vzgojijo male klene fašisteke. Če je voda osnovno sredstvo za življenje, je brezpogojna ljubezen glavna sestavina za zdrav čustveni razvoj otroka, in fatalno bi ga bilo v zgodnjem obdobju pohabiti z negativnimi dejavniki.
Ščuvati jih z ideologijo Adolfa Hitlerja in njegovim sloganom eno ljudstvo, en imperij, en vodja je nevaren prijem in lahko pušča dolgotrajne posledice na tako malem prostoru, kot je naš podalpski raj. Če bi naravne lepote prinesli še v državljansko zavest, se nam danes ne bi bilo treba ukvarjati s takšnimi grozodejstvi, katerih posledice bodo občutile prenekatere generacije, ki prihajajo za nami. Torej, če so se naši predniki klali in morili, se dajmo še mi in naši potomci, vsaj tako nam na prefrigano zakamufliran način sporočajo strahopetci.
Marsikdo izmed njih zna na pamet zdrdrati Prešernove verze iz Zdravljice ne vrag, le sosed bo mejak. Žal pa te preproste besede bore malokdo razume, zato so pravljice o slogi, sobivanju, empatiji in spoštovanju življenjskega pomena. Morda bo to nekega dne dojel tudi strahopetni Janezek, ki si ni upal skočiti v mrzlo Kolpo, da bi rešil utapljajočo se Uršiko, a si je naposled le oddahnil, saj jo je na suho privlekel temnolasi, bradati Sulejman, potem ko je preplezal bodečo žico.
Tako je to, če te od malega spodbujajo k sovraštvu, namesto da bi te naučili plavati.
