Vse je tako, kot je zapustil Plečnik

Ko je bil arhitekt Jože Plečnik izvoljen za rednega profesorja na novoustanovljenem oddelku za arhitekturo tehniške fakultete, se je leta 1921 po desetletjih bivanja v tujini vrnil v Ljubljano. Najprej je stanoval pri sestri Mariji Matkovič na Ciril-Metodovem trgu, od tam pa se je 9. oktobra preselil v hišo na Karunovi 4 v Trnovem, ki jo je njegov starejši brat, duhovnik Andrej Plečnik, kupil šest let prej. K stari hiši je Jože Plečnik med letoma 1923 in 1925 na zahodni strani dozidal valjast prizidek, po dokupu sosednje hiše (Karunova 6) pa 1929. na južni strani še zimski vrt. Tu je mojster vse do smrti leta 1957 živel samosvoje življenje človeka, predanega umetnosti in ustvarjalnosti.

Sprva je bilo predvideno, pravi kustosinja Plečnikove hiše Ana Porok, da bo prenovljena trnovska hiša postala novi dom vseh Plečnikovih, treh bratov in sestre. »Plečnik je zase zasnoval sobico v pritličju in risalnico v precej večjem okroglem prostoru z velikimi okni in pogledom na vrt. Za mlajšega brata Janeza, profesorja anatomije na medicinski fakulteti, je določil sobi v nadstropju, Andrej in Marija pa naj bi uredila prostore v starem delu hiše. Edini skupni prostor srečevanja bi bila kuhinja v pritličju stavbe. Prostore je razporedil tako, da se prebivalci ne bi preveč motili. Zato je že od začetka za prizidek načrtoval poseben vhod na severni strani hiše, ki vodi v hodnik, s katerim je stara hiša povezana s prizidkom. Toda na koncu je tu nekaj mesecev živel le Janez, s katerim pa sta imela precej različna značaja, tako da se sobivanje ni izšlo. Sestra Marija je že leta 1929 umrla, brat Andrej pa je odšel za spirituala k uršulinkam v Repnje in tam ostal. Tako je v hiši Plečnikov večino življenja preživel sam.«

Po Plečnikovi smrti se je v hišo preselil arhitektov nečak, duhovnik Karel Matkovič, in skrbno urejal stričevo zapuščino. Po njegovi smrti leta 1971 je posest s hišami in z vso izvirno opremo odkupilo mesto Ljubljana in leto pozneje tu ustanovilo arhitekturni muzej. Plečnikova hiša je bila kot muzej prvič odprta za javnost leta 1974, pri čemer so 6500 skic in načrtov prenesli v depoje. Leta 2009 je bila zbirka razglašena za spomenik državnega pomena, naslednje leto je prešla v upravljanje Muzeja in galerij mesta Ljubljane in bila v celoti prenovljena. Odtlej je v Plečnikovi hiši na Karunovi 4–6 stalna razstava o arhitektovem življenju in delu, skozi katero se sprehodimo sami, ter muzejski del v prizidku, domovanju Jožeta Plečnika, kjer je vse tako, kakor da bi ga zapustil včeraj, v njem so le vodeni ogledi. Kompleks dopolnjujejo še raziskovalno središče s knjižnico, prostori za občasne razstave in pedagoško-andragoške programe ter muzejska trgovina.

V hišo smo prišli skozi vhodno vežo, ki si jo je zamislil kot atrij rimske hiše, ob vzdolžnih stenah postavil tri pare njemu tako ljubih stebrov in mednje razporedil različne predmete. S hodnika smo stopili v sobo, ki jo lesena greda, oprta na portala garderobne omare in kopalnice, simbolno deli na spalni in delovni del. Veliko delovno mizo prekrivajo številni drobni predmeti in njegov znameniti črni širokokrajni klobuk, na njeni desni strani pa izstopa stilizirana bronasta glava orla s krili in križem.

V vzidani omarici je hranil cigarete, tobak in oljčno olje, v okvir je vdelal ostanke rimskih fresk z Mirja, nad skromno posteljo je omara z bogato knjižnico. V majhni kopalnici je domiselno narejena omara z dekorativnim okovjem in zgibnima poličkama za shranjevanje perila. V mali sprejemnici, kjer je sprejemal prijatelje (F. S. Finžgarja, F. Steleta, M. Prelovška), na mizi stoji bronasta skulptura zmaja na stolpu, ki ga je Plečnik oblikoval kot plaketo za častnega meščana Ljubljane in ga leta 1939 prejel tudi sam. Po svetlem krožnem stopnišču, koder je tako kot drugod po hiši razpostavljenih več lesenih, mavčnih in glinastih modelov in maket njegovih uresničenih in neuresničenih del, smo se povzeli v nadstropje. Tu si je v zgornji okrogli sobi uredil risalnico, kamor so prihajali študenti, med katerimi je bila tudi Vladimira Bratuž - Laka, ki je 1950. izdelala njegovo glinasto portretno plastiko.

Ob vrnitvi v pritličje je v kuhinji našo pozornost pritegnil stol s pregibno polico v kotu ob štedilniku, kjer se je rad grel, skiciral in bral. Skozi nizek prehod smo ogled končali v zimskem vrtu, ki ga krasijo štirje stebri, venecijanski tlak in toplozračna peč iz rdeče opeke.