ZIBELKA JAZZ GLASBE

Nebesa za žurerje

Objavljeno 27. junij 2019 16.47 | Posodobljeno 27. junij 2019 16.47 | Piše: Andrej Šifrer

Andrej Šifrer o nori zabavi v zibelki jazz glasbe. Veseljaki vseh starosti, narodnosti in barve kože.

Ljudje se oblečejo tako, da so videti goli. Norčije na znameniti Bourbon Street.
New Orleans ni podoben Ameriki, kot jo poznamo, saj diha povsem svoje življenje, ima francosko preteklost, karibsko in srednjeameriško ljudstvo, ki ga vodi kapital belih naseljencev. Znano in preprosto dejstvo, ki ga še vedno srečamo v mnogih družbah na jugu Združenih držav.
image
Nebesa za žurerje!

Mnogo nalepk si je v zgodovini nabralo to mesto hudičev in angelov, a tisto, kar me vabi v New Orleans, je dejstvo, da je tukaj zibelka jazz glasbe. Po izročilu domačinov se je improvizirana muzika igrala že prej na različnih koncih Amerike, a nikjer tako izdelano, stilsko čisto in v tako enotnem izbruhu, kot se je zgodilo prav v mestu ob Mississippiju. V bordelih Bourbon Streeta se je rodila svobodna oblika, ki je bila mešanica soula, ritma & bluesa, kakršne svet ni poznal.

Tu velja prepričanje, da je oče nove zvrsti njihov Louis Armstrong, v Chicagu pa še kje drugje je seveda mnenje drugačno. A ker stojim na Bourbon Streetu, od koder so se bordeli umaknili, veselje, muzika in čarovništvo (vudu) pa so v polnem zamahu, verjamem njihovi zgodbi. Zibljem se v zibelki jazza! Na vsakem koraku te preseneti nov zvok; od starih mačkov, za katere niti ne veš, ali so pri sebi, dokler ne oživijo s svojim inštrumentom, do otrok, ki sredi ceste z bobnanjem na plastična vedra zaslužijo kakšen dolar.
image
Župan in županja sta med prvimi, ki ga začneta žgati.

Na vsakih dvajset metrov je druga glasba in najmanj od vsega je prav jazza. Ubogi Louis Armstrong se verjetno obrača v svojem bordelu na strani večnosti, a treba je priznati – turizem je pobral svoj davek. Ulica je v zgodovinsko najbogatejšem delu mesta, imenovanem French Quarter, kjer arhitektura hiš s slikovitimi balkoni sanja o nekih drugih časih. New Orleans je bil tretje največje in najbogatejše mesto na jugu Združenih držav, a ker je njegova lega ranljiva (–2 do 6 m nadmorske višine ali bolj nižine), je ta naslov ohranjal le do druge svetovne vojne. Izgubil je veliko prebivalcev, še največ leta 2005, ko je orkan Katrina izbrisal cela revna naselja in pognal proti severu in zahodu skoraj polovico ljudi.
image
Živopisna in bogata oblačila različnih kultur bogatijo New Orleans in njegov najbolj odbiti karneval Mardi Gras. FOTO: osebni arhiv Andreja Šifrerja

Potrebni so bili celoviti vladni programi, da so nekatere privabili nazaj. Štirinajst let po katastrofi se mesto še ni pobralo in ostaja pri približno 400.000 prebivalcih. A tisti, ki so ostali, se nočejo pogovarjati o Katrini, znameniti French Quarter, ki leži ravno toliko više, da ni bil prizadet v poplavah, deluje kot vedno in ob drugi uri ponoči je tako poln, da se le s težavo prebiješ čez cesto. Od promilov in travic zadeti veseljaki vseh starosti, narodnosti in barve kože norijo ob ritmih nešteto muzik, ki bruhajo iz lokalov. Nebesa za žurerje!
image
Ljudje se oblečejo tako, da so videti goli. Norčije na znameniti Bourbon Street.

Poleg vsakodnevne norije v francoskem kvartu pa je mesto znano po dveh masovnih prireditvah. Karneval, ki ga prirejajo februarja ali marca, se imenuje Mardi Gras, drugi je Jazz Fest konec aprila, ki se pretoči v maj. Prvi je najstarejša norija te vrste v mestu. Je precej več kot karneval, kot ga mi razumemo, in ponuja precej bolj pregrešno stran odganjanja zime. Živopisna oblačila in razgaljena telesa prevladujejo na povorkah.

Dekleta, ki so pripravljena pokazati svoje golo oprsje na cesti in so izzvana s klici mladeničev, so nagrajena s plastičnimi ogrlicami, ki jih ti v ta namen kupujejo na kile v trgovinah z robo, ki je ne potrebuješ, a vseeno kupuješ.
Temu mestu ni pametno pridigati, ker si je ustvarilo svojo moralo, in novodobni pridigarji se izgubijo v hrupu, razvratu, glasni muziki in kaosu.


In kaj jaz počnem tukaj? Po skoraj dveh desetletjih, ko sva s kranjskim Mirkom Aligatorjem romala v ta kraj, sem spet v sedlu francoske četrti v Hotelu Maison Dupuy, od koder se vsak dan vozim na prizorišče festivala, ki se mu je uradno reklo Jazz & Heritage (Zapuščina) Festival, a se je zapuščina izgubila in ostal je Jazz Fest.

Od 11. do 19. ure se na trinajstih odrih dogaja glasbena veselica, ki ji ni para nikjer na svetu. Od četrtka do vključno nedelje vsak dan obišče kraj prireditve 70.000–100.000 ljudi! Vsak dan se na vseh prizoriščih pojavi okrog 80 različnih skupin z več kot tisoč nastopajočimi.
13
glasbenih odrov poskrbi za zabavo, ki ji ni para.


Po sedmi uri se vsa ta množica začne zlivati nazaj v mesto, kar traja nekaj ur in se nadaljuje kot zabava na ulicah. Nor svet, brez nadzora in morale. A temu mestu ni pametno pridigati, ker si je ustvarilo svojo moralo, in novodobni pridigarji se izgubijo v hrupu, razvratu, glasni muziki in popolnem kaosu, ki pa presenetljivo deluje. 
Deli s prijatelji