Brazgotine in ureznine skrivala z nogavicami

Še tri leta so ji manjkala do dopolnjene tridesetice, ko je ime Shirley Manson začelo spoštljivo doneti v glasbenih krogih. Škotska pevka skupine Garbage je zažarela na zvezdnem nebu kot divja upornica, ki se ne upogiba pred nikomer in ničimer, toda že od najstništva sta jo hromila slaba samopodoba in pomanjkanje samozavesti. Bilo je tako hudo, da si je pomagala s samopoškodovanjem.


»Nisem vedela, da imam to v sebi, dokler nisem prvič zarezala v svojo kožo. Do tedaj nisem vedela, da to obstaja,« je zdaj, ko je že prekoračila srečanje z abrahamom, prvič razkrila mučne bitke z depresijo in pritiski slave.

Najstniška leta so za vse precej težka, a Shirley se je lovila še bolj kot večina. V pubertetniških vihrah je pustila srednjo šolo in eksperimentirala z drogami in seksom. »Imela sem več spolnih partnerjev naenkrat, eksperimentirala sem z drogami, pila ogromno alkohola. Pred seboj nisem videla prihodnosti. Hromila me je depresija, zaradi katere se včasih pred četrto uro popoldne niti iz postelje nisem dvignila,« je spregovorila o najstniških letih, čeprav je prvi resnični padec doživela v nezdravem razmerju z moškim, ki jo je silil v seks brez zaščite in jo varal. Tedaj se je prvič zatekla v objem samopoškodovanja.

»Prvič, ko sem se zarezala, sem bila pri njem doma. Prepirala sva se, ura je bila že pozna, skrbelo me je, da ne bova s čedalje bolj povzdignjenimi glasovi prebudila njegovih sostanovalcev. Tedaj sem v trenutku popolnega obupa segla po svojem žepnem nožiču in šla z rezilom čez kožo ob gležnju. Ni bolelo. Zarezala sem še drugič. In še tretjič. Gledala sem kri, moj fant pa je le brezbrižno zahrkal, mi zabrusil par grdih, obrnil hrbet in zaspal. Z mene pa kot da je padlo breme. Prvič po dolgem času sem se čutila močno, nedotakljivo, kot ženska, ki ima nadzor.«


Rezanje je hitro postalo vsakdanje početje. »V rezanju sem postajala vse boljša, čedalje bolj učinkovita. Postalo je moja redna praksa, urezi vse globlji, brazgotine pa sem skrivala z nogavicami.«

To je opustila, ko je končno pobegnila iz strupnega odnosa in našla ljubezen z boljšim moškim. A samouničevalna potreba se je vrnila leta 1998, ko je bila s skupino na svetovni turneji. »Bila sem pod velikanskim telesnim in duševnim pritiskom. Mediji so me ljubili, bila sem na naslovnicah modnih revij in časopisov vsega sveta, a zaradi tolikšne pozornosti je moja samozavest postajala vse manjša, takšna, kakršno sem občutila le kot najstnica.« Nenehno je iskala svoje pomanjkljivosti, se primerjala z drugimi in dognala, da so v vsem boljši kot ona. Da vse, česar se loti, naredi narobe. »V trenutkih histerije sem spet segla po nožu. Mislila sem si, da bom malce ublažila stres in našla nekaj miru.«


Danes, le dober mesec od 52. rojstnega dne, poskuša ostati trdno na tleh. »Postala sem oprezna. Pazim, da me ne bi spet zaneslo na stara pota,« pravi. Ravnovesje doseže tako, da ne drži več jezika, ko jo kaj teži, poleg tega se je obdala z ljudmi, ki s sočlovekom ne ravnajo kot s smetjo. »Okoli sebe sem zbrala ljudi, ki so do mene prijazni. Delam stvari, ki me osrečujejo, in poskušam biti ustvarjalna. Ni namreč pomembno, kako smo videti, ampak to, kakšni smo navznoter.«