EKSKLUZIVNO

Najhujša preizkušnja Alenke Bikar: Čez noč sem ohromela

Objavljeno 31. julij 2020 12.18 | Posodobljeno 31. julij 2020 12.41 | Piše: B. Z., foto arhiv Dela, Mediaspeed

Poznamo jo kot žensko, ki drvi proti cilju. Ničesar se ne ustraši in nikoli ji ne zmanjka zagnanosti. Vse to bo zdaj še kako potrebovala. Presenetila jo je namreč zahrbtna avtoimunska bolezen, ki je nekdanji atletinji zagrenila življenje in jo spravila na rob obupa. A Alenka se tudi tokrat ne da.

Še iz športnih časov je vajena trdega dela. Zdaj bo vse svoje sile vložila v to, da čim prej okreva.
Bila je ena najboljših pa tudi najlepših slovenskih športnic, ki je nastopila na kar treh olimpijskih igrah. Hkrati se je Alenka Bikar uvrstila med redke športnice, ki so se po prvem porodu uspešno vrnile na atletske steze. Po drugem porodu se je lotila novih izzivov, med drugim je bila dve leti celo poslanka. Pri vsem jo že skoraj tri desetletja podpira partner Marjan, s katerim imata 14-letno hčerko Piko in štiri leta mlajšega sina Matica, oba sta nadarjena športnika. V Medvodah sta si z Marjanom zgradila družinsko hišo in njihovo življenje bi bilo še naprej idilično, če ne bi sredi korone Alenki odrevenela noga. Šla je k zdravniku in dobila nekaj zdravil. Čez dva meseca so se ji težave v levi nogi ponovile. Nazadnje je bilo tako hudo, da je ni mogla premikati. Po preiskavah so zdravniki ugotovili, da ima redko avtoimunsko bolezen. Šest tednov je bila v bolnišnici na nevrološki kliniki, zdaj pa jo v URI - Soča čaka dolgotrajno okrevanje, da bo lahko spet hodila in se normalno premikala. Volje in optimizma ji ne manjka.

Čudovito življenje


image
Na atletskih stezah je dosegala odlične rezultate in bila trikrat na olimpijskih igrah.

Do sredine marca letos je njeno življenje potekalo po običajnih tirnicah: ona je hodila v službo v Javni zavod Šport Ljubljana, kjer na Kodeljevem skrbi, da igrišče in dvorane delujejo brezhibno. V službo je hodil tudi njen partner Marjan, s katerim sta skupaj že od najstniških let in sta prebrodila najrazličnejše vzpone in padce, njene treninge in tekme, konec njene športne poti, politično kariero. Dnevi so se jima polnili s prevažanjem starejše hčerke Pike v Kranj, kjer je začela stopati po maminih atletskih stopinjah, saj je nadarjena mlada športnica, zelo zagrizena za delo. Alenka je po desetih letih odsotnosti spet začela zahajati na atletske stadione in srečevati nekdanje kolege, ki so ostali v športnih (trenerskih) vodah. Njen sin kar sam hodi na treninge nogometa v Medvodah, kjer se odlično razume z drugimi člani ekipe in premagujejo tudi moštva iz veliko večjih mest. Dolgo so se z veseljem udeleževali družabnih prireditev, kamor so vedno optimistično Alenko in njenega partnerja radi vabili. Tako so jim minevali dnevi, meseci in leta. Potem pa je usoda zarezala v njihova življenja.

Zapleteno zdravljenje 

»Vse se je začelo iznenada. Sredi marca mi je začelo z danes na jutri mravljinčiti nogo. Začela je hrometi, imela sem občutek, da je zelo vroča. Šla sem k zdravniku na preglede, vendar se ni nič pokazalo. Dobila sem nekaj zdravil in upala, da bo bolje,« začne svojo pripoved Alenka. Junija so se težave ponovile in v dveh dneh stopnjevale, potem pa iz ure v uro postajale čedalje hujše. »V treh dneh so mi naredili kopico preiskav in me na koncu zadržali na nevrološki kliniki. Začelo se je zapleteno zdravljenje,« o razburljivih trenutkih razlaga Alenka, ki je zaradi dolgoletnih treningov vajena (tudi) bolečin in res ne tarna vsakič, ko je kaj narobe. A stanje je bilo tokrat zelo resno. Po temeljitih preiskavah so ji postavili diagnozo: doletela jo je bolezen nevromielitis optika (NMO), zelo redka avtoimunska bolezen, ki običajno prizadene optični živec, pri njej pa je hrbtenjačo. Zaradi nje najpogosteje zbolijo ženske med 32. in 37. letom. Njej se pri 46 letih niti sanja ne, kako je za njo zbolela.
»Vse se je začelo iznenada. Sredi marca mi je začela hrometi noga.«

image
Z otrokoma, 14-letno Piko in dve leti mlajšim Maticem, se je dolgo pogovarjala le prek videoklicev, tudi za rojstni dan osmega julija je Maticu čestitala na daleč.

Strašljivi trenutki

Šest tednov je bila na nevrološki kliniki, kjer so se zelo trudili, da bi ji zmanjšali vnetje. »Dobivala sem zdravila, menjavali so mi krvno plazmo, zelo sem se morala paziti morebitnih okužb, zato me najbližji skoraj niso mogli obiskovati. To je bilo še posebno hudo za moja otroka, ki sta bivanje babice in dedka v bolnišnici povezovala s smrtjo, saj sta v razmiku par let zbolela, šla v bolnišnico in tam umrla. Veliko občutljivosti in potrpežljivosti je bilo potrebnih, da sva jima razložila, da gre mami v bolnišnico, da me bodo pozdravili. Vsak dan smo se slišali prek videoklicev. Tudi Maticu sem za rojstni dan osmega julija čestitala po videokonferenci. Z mojo boleznijo so se nam čez noč sesuli vsi poletni načrti za dopust. Nameravali smo na morje, pa je tudi to odpadlo. Pohvaliti moram Marjana, da mi odlično stoji ob strani in me podpira, tako kot že vsa ta leta, ter dobro skrbi za otroka. Namesto počitnic na morju zdaj po tem, ko pride iz službe, vzame otroka in gredo na popoldanske izlete s supom po jezerih. Nad tem sta navdušena,« pove Alenka, ki je pred kratkim po dolgem času preživela prvi konec tedna doma.
image
Po koncu kariere se je posvetila družini in bila dve leti poslanka. Zdaj dela v Javnem zavodu Šport Ljubljana.

Dajmo, Alenka!

Trudi se, da bi se zdaj čim bolj okrepila, saj je bila že prej precej drobna, imela je komaj 55 kilogramov. Zaradi ležanja pa jih je izgubila še šest. Zato si želi čim prej nadoknaditi čim več telesne teže in mišične mase. V ponedeljek je šla na rehabilitacijo v URI - Soča, kjer pa so se zaradi koronavirusa stvari spet zapletle in je morala domov. »Že na nevrološki kliniki so mi pomagali s fizioterapijo in zdaj se to nadaljuje. Zdaj že lahko hodim s hoduljo. Vem, da me čaka dolgotrajno okrevanje in da bom potrebovala kar nekaj časa, da bom spet stara jaz. K sreči ga imam, še iz športnih časov pa sem vajena trdega dela. Zato bom tudi zdaj vse svoje sile vložila v to, da se čim prej okrepim in okrevam.« Njeno pozitivnost podpirajo tudi zdravniki, fizioterapevti in druga ekipa. »Vsem se iskreno zahvaljujem za pomoč, saj so bili res čudoviti. Veliko mi je s posebnimi tehnikami vizualizacije pomagala Sara Isaković, ki zdaj pomaga ljudem. Vse je v glavi – tudi ko še ne hodiš ali moraš početi stvari, vizualiziraš, kot da to že lahko,« pravi Alenka, ki optimistično zre v prihodnost. Tudi Matic in Pika komaj čakata, da se bo njuna mamica vrnila domov. Mi pa seveda držimo pesti in kot vedno navijamo zanjo!


 




Deli s prijatelji